Zakaj romski otroci v posebnih osnovnih šolah pridobijo več znanja kot v rednih

Osnovna šola Milke Šobar - Nataše v Črnomlju je šola, ki jo obiskujejo otroci z motnjami v duševnem razvoju, a skoraj polovica njenih učencev je romske narodnosti.

»Smo odprta šola in z veseljem sprejmemo vsakega gosta,« se je glasilo vabilo črnomaljske Osnovne šole Milke Šobar - Nataše. Ker gre za osnovno šolo z največjim odstotkom romskih otrok in ker takšne šole posebej nerade odpirajo vrata javnosti, vabila ni bilo mogoče prezreti.

In smo šli. Poln avto nas je bil. Fotograf Borut Krajnc gre vedno rad na teren, sploh kadar se ukvarjamo z zgodbami odrinjenih ljudi v odrinjenih krajih. Blaž Kovač iz Amnesty International Slovenije spada v izredno majhno skupino belih ljudi iz Ljubljane, ki so v zadnjih desetletjih večkrat stopili v romska naselja v jugovzhodni Sloveniji. Tudi njegova sodelavka Metka Naglič ima za seboj leta izkušenj z zagovorništvom človekovih pravic.

Težko bi našli bolj urejeno in čistejšo osnovno šolo. Težko bi tudi našli šolo z bolj osebnim odnosom med učitelji in učenci, šolo s toliko nasmejanimi otroškimi in učiteljskimi obrazi. Ne gre za redno osnovno šolo, temveč, kot piše na spletni strani, za šolo »s posebnim programom vzgoje in izobraževanja z nižjim izobrazbenim standardom«. To ji omogoča drugačno ravnanje, odmik od togosti osnovnošolskega izobraževanja. A za vse to je potrebno tudi precej volje in angažmaja vodstva šole in kolektiva.

Ravnatelj je Matjaž Barič, šolo pa vodi že trinajsto leto.

Kadar Barič predstavlja svojo osnovno šolo na strokovnih posvetih, predstavi tri ljudi, tri učitelje v vlogi trenerja šolskega rokometnega moštva. Prvega, ki je v trenutkih, ko je na tekmi šlo za nohte, na enega izmed šolarjev albanske narodnosti zakričal: »Jebem ti mater šiptarsko.« Drugega, ki se je inkluzije lotil na napačen način in v ekipo vključil otroka z zmanjšanimi sposobnostmi, ne da bi ga prej predstavil drugim otrokom. Ker se je tem zdelo, da je motil trening, so ga kasneje v slačilnici prepričali, da je spil čistilo. In tretjega, ki je mlade rokometaše vsako leto na poti z gostovanja peljal v slaščičarno na sladoled. Ko je v moštvu prvič imel tudi romske otroke, mu je bilo nerodno in tega ni storil, potem pa ga je zapekla vest in jim je na naslednji bencinski črpalki vendarle kupil lučke. Odziv poslušalcev, pojasnjuje Barič, je navadno pričakovan. »Prvemu bi vsi takoj vzeli licenco, drugi je sicer po navadi dobro sprejet, čeprav mu z inkluzijo ni uspelo. Tretjega pa spet označijo za neprimernega za učitelja. A vse te osebe sem bil jaz.«

Radi hodijo v šolo

Po 25 letih opravljanja učiteljskega poklica – od tega je 13 let ravnatelj – se je marsikaj spremenilo. Ni skrivnost, da romski otroci (predvsem v Beli krajini in na Dolenjskem) ne hodijo v šolo, čeprav so vanjo vpisani. »Pri nas pa vsi hodijo v šolo. Seveda kdo kdaj manjka, in ko so v puberteti, jih včasih malo zanese. Težavo osnovne šole vidim v tem, da ni prilagojena različnim otrokom. Nič ni več igrivosti, sami sebe s tem načinom dela ubijamo,« razlaga ravnatelj in nadaljuje: »Učitelj naj se ne drži togo papirjev, in če vidi, da otroku ne gre, naj gre ven in malo gleda v zrak. Če se je treba vmes z igro sprostiti, pa naj se 15 minut igrajo in potem spet 10 minut računajo. Težava je, ker so osnovne šole vezane na storilnost. Preveč je vse togo.«

Na Osnovni šoli Milke Šobar - Nataše je vse precej manj togo. Razen pri uri matematike smo bolj ali manj pri vseh drugih urah videli učenje skozi igro, praktično delo, ustvarjanje, eni otroci so se ravno vračali s plavanja, drugi z jahanja … V večnamenskem prostoru stoji ročni nogomet, v katerem, razlaga Barič, že dolgo ni več konkurenčen učencem. V telovadnici je del gibalne opreme namizni hokej. In ko ravnatelj odpre album s fotografijami, postane jasno, da misli povsem resno, ko z zanosom razlaga, da z otroki tudi veliko potujejo. Samo fotografij z letnico 2019 je cela vrsta – obiski športnih dogodkov doma in v tujini, evropskega prvenstva v odbojki v ljubljanski dvorani v Stožicah, poleti na planiški velikanki, plavanje v Dolenjskih Toplicah, smučanje na Krvavcu, športna tekmovanja, Poljska, Finska, Madžarska, države nekdanje Jugoslavije.

»Otrokom, recimo romskim, bi rad pokazal, da obstaja v svetu tudi kaj drugega od romskega naselja, socialne pomoči, drog, alkohola … Pa ne govorim samo o Romih. Za povprečnega Belokranjca je višek dometa obisk šoping centra Qlandia v Novem mestu pa morda ob sobotah sejem v Karlovcu. Da ne govorimo o tem, da ljudje ne vedo, kaj je to Cankarjev dom. Sekundarno, terciarno dejavnost lahko otroci spoznajo le prek šole in tu bi šole morale narediti več, dati otrokom širino,« Barič pojasnjuje svoje videnje osnovnega šolstva.

Na šoli je zdaj 70 otrok, od tega 29 romskih, torej 41 odstotkov. Gre za osnovno šolo z najvišjim odstotkom romskih otrok v državi. »Od nekdaj veljamo za ’romsko šolo’. Vsa leta imamo tudi približno enako število romskih otrok, spreminja pa se število neromskih otrok. Sploh pred leti smo imeli teh manj, saj včasih starši neromskih otrok nočejo vpisati k nam prav zato.«

Barič pojasnjuje, da je tudi med romskimi otroki na njihovi šoli večina takih z zmanjšanimi sposobnostmi. V tistih krajih so Rome po drugi svetovni vojni skorajda povsem iztrebili, nova populacija je začela nastajati iz zelo omejenega kroga zgolj nekaj družin. »Težava je, ker so se poročali med sabo. Bolj ali manj so vsi v sorodu.« A ravnatelj hkrati priznava, da je med 29 romskimi učenci tudi nekaj takih, ki bi, če bi bili deležni zgodnje obravnave, če bi obiskovali vrtec in imeli urejene domače razmere, lahko z nekaj pomoči izdelali tudi redno osnovno šolo. Osnovna šola, ki jo vodi, sicer izvaja prilagojen program z nižjim izobrazbenim standardom: »Naš deveti razred je nekako na ravni šestega razreda osnovne šole. Angleščino se začnejo učiti v šestem razredu, nimamo fizike in kemije, ampak več tehnike in gospodinjstva. Ko končajo našo šolo, dobijo status delovnega invalida. Invalidske organizacije oziroma podjetja imajo interes za zaposlovanje, saj to spodbuja država.«

Romski otroci na to šolo navadno pridejo kasneje kot neromski vrstniki. Barič: »Ne hodijo v vrtec in so do šestega leta prepuščeni sami sebi. Tudi če ima ta otrok povsem normalne sposobnosti, bo prej ali slej prišel k nam. Ko bo šel v šolo, bo tam zgolj številka, do tretjega razreda bo tudi v šoli večinoma prepuščen sam sebi. Potem se bodo v drugi triadi začele težave in pri desetih, 12 letih jih pošljejo k nam. Ali je res šlo za zmanjšane sposobnosti ali je krivo to, da se šest ali sedem let ni delalo s tem otrokom, kot bi se moralo?«

Ali bo otrok dobil katero izmed oblik dodatne učne pomoči v redni osnovni šoli in ali bo vpisan ali prešolan na osnovno šolo z nižjim izobrazbenim standardom, odločajo posebne komisije na državni ravni. »Na našo šolo ni lahko priti. Starši morajo dati soglasje.

Ampak verjamem, da se komisija lažje odloči za vključitev v posebni program, če zadaj ne stojijo izobraženi in uspešni starši. K nam usmerjajo otroke člani komisij, ki nikoli niso obiskali naše šole. Otroke usmerjajo v neki program, ki ga v bistvu ne poznajo. Vi ste danes tu v nekaj urah pri nas izvedeli več o našem programu in nasploh o naši šoli, kot v desetih letih izvedo nekateri člani komisij, ki o tem odločajo. Če o nečem odločaš, si pridi vsaj ogledat,« pravi Barič. Z zavoda za šolstvo, kjer so odgovorni za področje izobraževanja otrok s posebnimi potrebami,

v 13 letih, odkar Barič vodi šolo, te ni obiskal še nihče. In to čeprav imajo vabilo ves čas odprto.

»Zdaj smo dobili fanta, starega devet let, ki so ga dali k nam v posebni program, v program z najnižjim izobrazbenim standardom. Meni se to ne zdi strokovno, da otrok iz redne osnovne šole kar nenadoma pade za štiri programe nižje. Gotovo je vprašljivo, kaj je delala stroka, če kar dve leti in pol niso prepoznali, da ima otrok tako hude težave. Vprašal bi se, kaj se je s tem otrokom do zdaj delalo. A to ni moja stvar, v to se ne bom vtikal,« zaključuje ravnatelj.

Romske šole

Vzdevek »romska šola« se ni prijel zgolj črnomaljske šole s prilagojenim programom, pač pa tudi številnih drugih takšnih šol. V teh je tradicionalno odstotek romskih otrok največji, precej večji, kot bi moral biti glede na romsko populacijo, ki je vendarle manjšinska. In odstotek se z leti celo povečuje. Danes je v šole z nižjim izobrazbenim standardom vpisan vsak osmi romski otrok.

Po zakonu so otroci s posebnimi potrebami otroci »z motnjami v duševnem razvoju, slepi in slabovidni otroci oziroma otroci z okvaro vidne funkcije, gluhi in naglušni otroci, otroci z govorno-jezikovnimi motnjami, gibalno ovirani otroci, dolgotrajno bolni otroci …« Gre predvsem za otroke, ki se s posebnimi potrebami rodijo, in ne otroke, ki bi posebne potrebe pridobili v prvih nekaj letih življenja. Se res tak rodi vsak osmi romski otrok? Glede na statistične podatke že, v resnici pa gotovo ne.

Dejstvo je, da se preštevilni romski otroci v posebnih šolah znajdejo, ker v zgodnjem otroštvu ne od staršev in ne od institucij niso bili deležni pozornosti, kakršne je v smislu izobraževanja deležen povprečen slovenski otrok. Te šole pa se polnijo z romskimi otroki tudi iz številnih drugih napačnih razlogov. Za nekatere posebne šole recimo romski otroci pomenijo preživetje. Zaradi naraščanja programov dodatne pomoči v rednem osnovnem šolstvu se število (neromskih) otrok na posebnih šolah zmanjšuje. »Primanjkljaj«, ki s seboj potegne tudi manj sredstev za zaposlovanje in programe, je najlažje odpraviti z otroki s socialnega dna, med temi pa je največ romskih otrok. To prakso je že pred leti problematizirala Natalija Đoković iz Društva Mozaik, kjer se ukvarjajo predvsem s socialnim vključevanjem Rominj in Romov na območju Mestne občine Ljubljana.

A paradoksalna realnost sedanjega izobraževalnega sistema je, da za romskega otroka vpis v šolo z nižjim izobrazbenim standardom ni nekaj najslabšega, kar se mu lahko zgodi. Za preostale osnovne šole s posebnim programom tega sicer ne moremo trditi, ker tam nismo bili, za Osnovno šolo Milke Šobar - Nataše pa zagotovo. Romski otroci to šolo dejansko obiskujejo, in to z veseljem. Zato se tam tudi marsičesa naučijo, kar pa se ne zgodi, če so vpisani v redno osnovno šolo, ki jo po nekaj letih večinoma nehajo obiskovati. Romski otrok po zaključeni devetletki na osnovni šoli Milke Šobar - Nataše, ki ponuja nižji izobrazbeni standard, v svet odide z več znanja kot povprečen romski otrok po nezaključeni redni osnovni šoli.

Vsak deseti otrok

Skoraj noben romski otrok v jugovzhodni Sloveniji ne konča niti osnovne šole

V Sloveniji osnovno šolo izdela vsak tretji romski otrok. Dve tretjini romskih otrok torej nimata niti osnovnošolske izobrazbe. Gre za skrb zbujajoče podatke, ki pa postanejo povsem nepredstavljivi, če pogledamo zgolj razmere v jugovzhodni Sloveniji – v Beli krajini in na Dolenjskem, kjer Romi živijo v največji socialni bedi in splošni izključenosti. Tam osnovno šolo konča le eden od desetih otrok, morda eden od devetih. To pomeni, da se danes, leta 2019, pravzaprav celotna romska populacija v delu Slovenije še vedno sploh ne izobražuje.

Nič ni narobe, če zapišemo, da država glede izobraževanja Romov, ki bi moralo biti osnovno sredstvo za izhod iz socialne bede, nima nikakršne strategije. Pravzaprav ne zbira niti podatkov o osnovnošolskem uspehu romskih otrok, ki bi morali biti podlaga za analize in načrte v prihodnje. Zato te podatke v sodelovanju z Amnesty International Slovenije že dlje zbira Mladina. Letos že deseto leto zapored. In v tem desetletju se ni spremenilo nič.

Najboljši kazalec institucionalne bede pri izobraževanju romskih otrok je položaj v jugovzhodni Sloveniji. Romski otroci v veliki večini ne hodijo v vrtec, kjer bi se (tako kot drugi otroci) socializirali, predvsem pa začeli učiti slovenskega jezika. To je namreč prvi pogoj za uspešno obiskovanje osnovne šole. Državi tu ni uspelo najti primernega mehanizma. To pomeni, da romski otroci v prvem razredu začnejo spoznavati jezik, medtem ko se vsi drugi že pridno učijo snov.

Romski otroci potem v prvi triadi navadno napredujejo iz razreda v razred, saj ponavljanje razreda ni mogoče brez soglasja staršev, poleg tega je žalostna resničnost takšna, da ti romski otroci osnovnim šolam prinašajo tudi bonitete. Zaradi njih so upravičene do znižanih normativov, en večji razred lahko razdelijo v dva, pripada jim dodatna učna pomoč, vse to pa seveda pomeni dodatno zaposlovanje. A ko gre zares, v drugi triadi, večinoma postane jasno, da romski otroci preveč zaostajajo, razrede začnejo kot po tekočem traku ponavljati, zaradi tega nehajo obiskovati pouk in s tem se njihovo izobraževanje večinoma konča.

Taka prihodnost, z vso socialno bedo, ki sledi kasneje v življenju, čaka veliko večino romskih otrok v jugovzhodni Sloveniji. In s tem tudi večino od 324 romskih otrok, ki so pred dobrim mesecem prvič prestopili šolski prag.