Na vsebino

Alen Sodec: Nismo igrali, smo malo smo šutirali...

Ljudi malo smo čudni glede teh zadef, ki jih bom omenjau. Malo bom patetičn, al pa dost, “who cares”, bi reku Borči, prvi med enakimi, ki nam še zdej ni poslau intervjuja. Čudno, ja sm mislu, da so šulani ljudi redoljubni. Uni v reklcih še bulj.

Sej znamo, da je fsak po svoje čudn, samo eni grejo pa stvarno predaleč pri želji, da pridejo do kart al pa fstopnc. Snobovi, egotriperi, odvisneži od selfijev al kakogod. Sebe postavijo f prvi plan i za njih je to samopromocija. Ne jebejo žive sile. To opažam že vrsto let.

Nobenga od njih ni nikri, ko so fsakdanje debate o športnih temah al pa rezultatih, ki niso omembe vredni. Sploh ne znajo o čem se gre. I nč zato. Ni fsak za fse, ko i ja nism za 1, 2, 3, kuhaj! Al to pomeni, da če bo nek velik kuharski dogodek v Metliki, al pa f Sloveniji se nebom rinu na dogodk f prvo vrsto, še posebej ne, če je ta omejen i tam stau f prvi vrsti, medtem ko bo bakica, ki ji je to dogodk leta, stala izza mene, ki mam dva metra i nebo vidla pu kurca sestavin.

Kaj čem povedat: ljudi ne jebejo. Ko pride do kakega športnega dogodka, ki je odmevn, oni morjo bit tam. Preko trupel, pa preko trupel. Določeni navdušenci spremljajo fsak korak bilokerega športnika, klube, lige al pa turnira. I ko gre dobro i ko gre slabo. Ko gre slabo i ti o tem govoriš, se eni zravn čudijo kao: ti isto svašta pratiš. A pol, ko gre dobro ti ostaneš mirn, srečen i navdušen, znaš, da bo medalja al pa polufinale tu. E, ondej socialna omrežja poludijo. Naenkrat majo fsi oni na sebi 27 rekvizitof i 38 slik na fejsbuku, da fsi vidijo, da so i oni zravn. I nč zato. Igre se igrajo za ljude i fsak ma pravico se veselit na svoj način.Samo marsigdu ma lastnosti naštetih f prvem odstafku. Tečejo na pumpo po karte zat, ki to je in, tam grejo fsi i tam morjo bit i oni, zat ki tam bo naj naj naj neznam kaj. Taki ponavadi ne vidijo dve tretjine dogodka i nimajo pojma o čem se gre. Al on je taaam Miki. Al če Špela ni lajkala njegove objave, pol pade tekma v drugi plan, dok ne lajka. Pol je srce na mestu. Al opet dobro. Njihovo življenjem, njihova pravila.

Problem rata, ko začnejo majstri mešetarit, ko so dogodki najbolj vroči. Talajo sponzorske karte na lepe oči i pol se eni zadnji trenutk odločijo, da se jim ne da, al se jim pa ne da odjebat določene obveznosti zavoljo dogodka i stolci ostanejo prazni. Maš majstre, ki začutijo, da bo rasprodano, i pol kupijo pun kurac kart i preprodavajo i služijo na tem. Služijo na unih, ki bi šli na tekmo. Makar San Marino igrau, al jebiga bli so preksni na pumpi za karte za ajmo reč 2 minute. Te so pravi kristusi. Take se je fčasih teplo pred stadionom.

Samo zmagajo ga pa te zadnji. Ja jim pravim kravatari. Pazi ti njih, oni majo nadpofprečne slovenske plače. Eni so celo miljonari. I oni zovejo okoli i fehtarijo karte za sebe i za familijo al pa njihovo slinasto družbo. Fsak državlan gre na pumpo i si kupi karto za f Planico. 20 eurof pa 20. 30 pa 30, ne fpraša se. Daš! Daš za lokalni al pa slovenski šport, nekej prispevaš, ker na koncu mamo fsi nekej od tega. Čepraf za ene je to kvantna fizika. Da kak mamo fsi nekej od tega?

I pazi, najdejo se majstri, ki lobirajo okoli đabe kart. I to VIP kart, ki tam je za jest i za pit. Al najbolj glavno je, da so oni tam, da se jih vidi. I da so štrace zravn, to takitak. “Ker je biu na koncu Prevc?”, ga fprašaš. A on gleda ko tele v nova vrata, češ kaj mene ta Plebejc sprašuje?

Odkrijte Belo krajino
Spletna stran uporablja piškotke za izboljšanje uporabniške izkušnje in statistiko obiska. Več o piškotkih si lahko preberete tukaj