Alen Sodec: Nismo igrali, smo malo smo šutirali...

Branko sedi f parku na klopci i gleda proti belim brezam. Nekam zamaknjen je, brez čistih misli. Prihod dveh pomladno zaljubljenih krokarof na veje belih brez ga hiti iz transa. Njihovo vznemirljivo oglašanje pa ga čisto zbudi. Samo misli mu še skus niso na jasnem. To so najbrš posledice fseh nepotrebnih i lažnih informacij zadnjih danof. Klopca f parku pred belimi brezami se mu je zdela super ideja, da si zbistri glavo.

Slabo vidi, al od deleč mu je jasno že po koraku, da prhaja Jožič. Ta se samozavestno fsede zravn njega i reče: “ Korona, korona, korona… korona, korona, korona… To je pa zat, ki glupi Kitejci netopire jejo i mačke i štakore i kače i kaj ja znam kiga vraga še. I zdej more cel svet trpit zaret njihovih gluposti.”

Branko se zagleda f krokare i čez par sekund tišine pogleda Jožiča i migne z ramenih, niti vesel niti žalostn, koda nekej jako premišla. Ta čas evo izza drugega vogla Toniča.

“Bok poligloti, kaj bo dobrega?”, ni jim niti pustu, da mu odgovorijo, nego je tokoj pokazau fso svojo bistrost. “Znate, te kurčevi Italjani, boli njih kurac, oni šminkirajo, ne jebejo oni, virus jim pride na vrata, a oni se sončijo po vni. I pol bomo najebali mi, ki nigdr nikamor ne gremo.”

Branko posluša na pou, na pou gleda v breze pred sabo i nekej mu plete po glavi. Brndanje motora zmoti velka odkritnja lokalnih ekspertov. Čalada pade iz glave i evo Franiča.

“Franič, pa kaj ni še prehladno za na motor, buš se prhladl!”, spet ekspertno ugotavljajo Jožič i Tonič.

“Kaj se tresete, meni ne more bit nč, kaki prehladi i te neki virusi i korone. To ne obstaja, to je vse izmišljeno, zato, da bi nas prestrašli. Ki, če je enkrat človek prestrašen, mu lahko delaš kaj češ. Zato ja ni ne gledam teh dnevno-informativnih oddaj, ki je fse skup en drek. En dan sm reku ŠLUS, gamad, mene ne bote farbali.”

Tonič i Jožič se začudeno pogledajo i rečejo: “Franič, ne zajebavej se, boš vidl, ko boš ti zbol’l. Mi se več ne bomo s tabo družli zakej, če si ti tak neodgovorn bomo šli fsi v rit.”

“Znate kaj, pišite me v rit.” pravi Franič. “Naivneži jedni, to je fse igra velkih rib. To so sigurno Američani nekej drkali, da bi zrušli kitejsko gospodarstvo. I da, dela se novi svetovni red, a ne neke vaše teorije o netopirih i kaj ja znam kaj. Preveč gledate medije na televiziji, na interneti maš fse, pa si poglejte kaj nam delajo!”

Tonič i Jožič so še dalji bul’li f Franiča, ko da se mu je obrnlo. Ni jih mogu prepričat. Za njih je ostala sveta resnica, da so za virus krive živali. Razlika je samo f tem, da en krivi Kitejce, a drugi Italjane. Samo ni mi jasno od kdej so Kitejci i Italjani živali. Dobro, slednji 80 let nazej, hm… dobro.

Branko še skus brez besed sedi i gleda bele breze i zaljubljene krokare. Sej to mu je biu i plan, po celem jutru govoričenja o virusu po televiziji. Al dns zgleda ni meu sreče, da si otpočine misli od gluposti. Pozabi na gluposti i mislu mu spet prejdejo na lepše, i spet nekej jako premišlja. O nečem, ki mu bo rešlo dan, al ne more se spomnit.

“Branko, zakej nam to delajo?!” v en glas fsi tri, koda so misnli, da razmišlja o koroni. Branko se naenkrat zdrzne, pogleda proti njim, v očih zablesti, nasmeh se mu razvleče čez celo lice. Spomnu se je, zak je biu vznemirjen, koda nekej pričakuje.

“Ljudi, ja sm se spomnu, da mam duma par kil pečenke i par litrof Metliške. Gremo!”

Dan i svet so bli takoj lepši.