Na vsebino

Doktor Agoš: Ni Alba ni ja

Dobili smo robo, 50 kil paketov. Spakirali smo jih v 4 kufre zložili v avto, i ob 4 vjutro v nedeljo krenli proti Tirani. Mogli smo prit na konferenco, i oddat pakete za dobrodelne namene.
Mejo na Hrvaško smo prešli lagano, sej smo itak EU. Avtocesta čez celo Hrvaško je bla čisto prazna, ni enega avta. Baš zakon, valda so še vsi spali. I tak smo pršli na hrvaško-bosansko mejo v nedeljo ob 11 vjutro. Še skus ni nikri avtov, kobok. Tam so nas prvič pregledali. Vidli so kaj vozimo i da, nismo mogli čez. ˝Vi bote to prodali pr nas, ja bom pa šiht zgubu če vas dobijo.˝ Mogli smo se obrnit i it nazej na Hrvačko. Tam so nas na meji še enkrat pregledali, mogli smo i luleke pokazat - iskali so smo če mamo kaj drog, hvala bogu nismo meli nč pri sebi.

Odločli smo se, da gremo probat na drug prehod proti Đubrovniku. Od fse živčnosti z mejo smo se fstavli f prvi spodobni kafani na kavi. Na hitro smo še malo posedeli i se odločli, da bomo ostali še malo - kasneje smo skužli da smo f Pločah, ak koga zanima. Tak smo ostali do večera i šli na ogled mesta - to je mestnih kafan. Baš so ble maškare tak, da je blo kaj za videt. Fsi pijani i se z avtih furat po mestu, ko v Metliki za Vigred. Dobro da so meli policajsko spremstvo, da kdo ni šu prehitro. Noben ni v morje zapelal, edino en avto jim je crknu pa se jim ga ni dalo rinit - legenda pravi, da še dns stoji na križišču

Ko smo se drugi dan zbudili smo se odločli, da paket pošljemo raje preko pošte. To bi lahko i prej nardili, smo to ni fore. Pot dalje do Đubrovnika je šla preko dveh carin, prvo prek hrvaško-bosanske, tam so nas spet preverli za droge, i pol čez bosansko-hrvaško, tam smo šli normalno notr. Đubrovnik smo si ogledali iz cest, i šli dalje, ki notr je itak baje gužva. Pol smo bli že jako hitro na meji za Črno goro. Tam nam na carini niso težili nekej preveč. I evo, Budva. Plaže so res lepe, ampak so ble prazne - malo je blo še mrzlo, nimaš kaj. Hotelof kulko češ. Da smo pršli vn iz Evropske unije je blo poznat i po lokalnih radijih - smo opake cajke, nč aktual, narodni radio sranja. I čez nekej cajta smo bli na meji z Albanijo. Tam smo isto komot pršli notr.

Do Tirane smo meli od Skadra samo ravno cesto, nismo rabli skorej nč zavijat. Je i nekej avtoceste, smo ma fčasih več lukenj ko ceste, fčasih se pa črte svetijo na cesti. Odmah se je vidlo, da ma dosti ljudi dobre terence, da izdržijo te ceste, a drugi majo razbite avte al pa voze na magarce.

F Tirani je bil promet za človeka, ki je vajen smo po Metliki furat, pa fčasih do Vranovičof ubibože. Skus so neki avti šibali, pešci skakali pred avto, gužva, boga i dva. Odmah je blo očitno, da je biznis z bananah v razcvetu. Povsod maš štante, k ti prodavajo banane, pomaranče i drugo tropsko sadje.

V Hostlu je blo jako dobro. Bli smo čisto v centru. Gazda Mandi je fse zrihtal v 30 minutah; pospravu sobo, popravu sekret, večerjo, kaj si rabu, on je reku ˝trti minits˝ i šu za svojim poslom. Edino unega sekreta pol ni baš pospravu, a ni večerje ni zrihtal. Smo meli pa svojo sobo.

Sam center mesta je bil tak ko skus. Maš trgovino, do trgovine, do štanta, do banke do bureka. Burek smo dobili i za 20 centov, i to buljega nego kaj mamo prnas. Maš i nek parkič, al tam ljudi smo šetajo. Ni nikogar ki bi baš teku i to. I beciklarijo bol malo. Kolesarnic nimajo.

Na poti damuh so nas še eno trikrat na carini pregledali, če mamo droge i na Vinici če mamo kake ilegalce, fse kaj je praf, i evo pršli smo duma.

Na srečo smo meli srečo s prometom i nismo meli nobene nesreče. Vbistvu maš celo pot ob cesti samo kamenje, smo na enem delu je malo poraščeno. Ni to tak ko prnas, ko so povsod zeleni pašniki. Neznam na čemu se tam ovce pasejo i če majo sploh pečenko. Najbrš majo, smo naša je bulja.

Odkrijte Belo krajino
Spletna stran uporablja piškotke za izboljšanje uporabniške izkušnje in statistiko obiska. Več o piškotkih si lahko preberete tukaj