Dr. Agoš: Hodi, hodi z vlaku

(Domišljiski spis po resničnih dogodkih)

Bil je navaden torkov dan. S to razliko, da je bil malo drugačen. Več dva dana je padal sneg ku iz škafa. Padal je ntla i na drva i na cesto. Doma smo meli jako dosti nujnega dela, rihtamo eno sobo na podstrešju, i to jo rihtamo že več, ku pol leta. I gori je skus nekej prašno i neda se dobro spat.

Baš sm tak delal na podstrešju že celi dan, al mi je po 1h dosadlo, tak da sm si izmislu nek izgovor, da morm baš jako nujno dns v Ljubljano, ki morm kao eno knjigo vrnit v knjižnico drugi dan. Izgovor je palu, zat ki kir starš pa bo branu sinu da se izobražuje i mi niso dosti težili, da morm v ljubljano glih sredi prenavljana sobe.

Sej ne, da je prenavljamo že več ku pol leta i težijo zmerm ku rečem da morm it gor. Sicer bo to moja soba, al mene baš briga za to, ki itak sm večinoma v Ljubljani. Pa i ni mi panike spat v bratovi sobi. Alpa sobi od drugega brata. Alpa v dvnevni sobi če so obodva brati doma. Itak se mam malo za nomada po duši i se mi ni tak problem preselit iz sobe v sobo.

Gledam ti ja prevoze na spletni strani vozimevlj.org i kk je ponavadi bol švoh za med tednom je edini normaln prevoz, ki je šl že pred eno vuro. O unih, ki se vozijo ob petih vjutro alpa iz Kurdistana škoda zgubljat besed. Pol zčnem razmišlat, da bi šl z beciklom gor al 20 cm snega na cesti je čisto preveč. Pa še ponoči se je res glupo vozit z beciklom. Da bi pa oddteku do Ljubljane mam pa zaenkrat še premalo kondicije. Zdj hodit se mi glih neda, je res predologočasno, plavat alpa z kanuju pa narediš malo prevlik ovink. Aha za avto pa nimam dnara, pa i če bi ga mel rjši kaj pametnejga kupim. I tak po večurnem razmisleku vidim, da mi ostanejo smo dve opcije. Al še dalje rihtam v prahun na na podstrešju al grem v Lublano z najhujšim možnim prevoznim sredstvom i to je z vlakom.

Odloču sm se, da grem na ta bullet train ki štarta ob 6 popoldne i prideš gor glih ob polnoči. Vsi pravi popotniki znajo, da popotovanje od metlike do Lublane z vlakom ni mačja kaša. Tu so potrebne temeljite predpriprave. Računica je taka, da če ti pred Novemu mestu že zmajnka tekočine, pol so jako male šanse da boš preživu pot do cilja i ti je najbolje če greš dol v novem mestu i greš v trgovino, da si kupiš nove zaloge i počakaš drug vlak, pa magari je to šele naslednji dan. Tak sm si i ja zrihtal zaloge: jagenček od nedelje 1kg, kruh velik hlebec, čebula 4x, nož, plošek, 4L navadne vode litr vina i vode i kozarci ako srečaš kakega frenda, ki si isto nemore alpa neče privoščit avta. Pa za vsak slučaj še 4 senviči i nekej domače potice, da se posladkaš. Puzle, ki majo 1000 kosov, štiri revije s križankami, tri knjige, vsaka vsej po 500 strani i sodoku. Za vsak slučaj sm si pa i na telefon naložu eno 50 igrc. Sej ako maš srečo ti dajo ta novi vlak i na njemu maš za polnit telefonm, sicer nj bi bil kao i vlak - internet samo to je čista mareketinška zajebancija zat, ki ta internet dela smo pul cajta, ki gre vlak itak čez vse najbolj oddaljene vasice f kirih še niso čuli za porkitost z internetu.

I tak zdej sm bil spreman za popotovanje, počasi se je bližal čas odhoda i atetu sm zatežu nj me odpleje do postaje. Ate je nekej zamrmlal i reku naj rečem mami, kao da on nima cajta. A mama je rekla da naj rečem atetu, zat ki ona gleda televizijo. I tk me je odpelal ate na postajo, sicer je cel cajt nekej brundal, da bi lhk doma ostal i pomagal, da si zrihtam že to sobo enkrat, ampak na vso srečo se je avto unda že pelal proti postaji.

Kmalim je pršu vlak i sm si reku, da to je to i grem gor. No popotovanje se je šele začelo. Na vso nesrečo je bil to stari vlak, sicer nebo nikri za polnit telefon, ampak je ta vsej udobnejši za spat.

Vni je bla noč i padal je sneg, ku i še nikdar, vlak skorej čisto prazn i nikri nikogar za videt. Malo sm bral i ču sm kk kolo na tej strani pri kirem ja sedim jako čudno i glasno zašklepeče na vsake tulko. Mislu sm si ah to je pač zaradi tega ki ja že jako dolgo nism bil na vlaku i je pač ta star vlak tko glasn i kdo bo šl ob tej uri na vlak. Ampak čudenega občutka se nism i nism mogu znebit. Vlak se je vstavu f Kurdistanu. Postaja je bla grda ku i cel Kurdistan, i nikri ni blo za videt nikogar. Še bol čudno. Tu gre ponavadi vsej nekdo gor alpa vsej kondukter pomaha. Al dobro, blo je že pozno sm si ja mislu. Že smo začeli pelat, nardili 20 metrof ko se je vlak zčnu sunkovito vstavlat. Očitno je bil en potnik pozn i vlak ga je vidu. No končno odepelamo dalje. Ja sm si reku, da je najbolje, če se malo zamotim i tak sm šl brat knjigo.

Naenkrat pa nekej glasno pokne: »pook.« Ja pogledm gor i vidim, da je to smo kondič odpru vrata. Zgledal je kuda je ta šiht delal že vsej pol stoletja. Mel je sivo kocinasto brado, zgledal je jako neurejeo i mel je rahlo zapit videz. Al kdo bi mu zameru, vozi se ti vsak dan z vlaku pedeset let. Pride do mene, i prvo jako sumljivoi pogleda proti smeri od kot je prihajalo cviljenje kola. Vpraša: »vozovnica prosim?«. Ja mu dam listk, i on ga vzeme s svojih suhih prstih, jo prelukna z brzino i mi jo vrne. Še malo gleda proti smeri od kot prihaja ta čudn zvok od kola i se nasilo zasmeji, odkima z glavo i več gre dalje.

Vlak piči dalje i smo že skor v Semiču. Tu vidim, da je isto postaja prazna i da ni nikogar, ki bi gre gor. Kaj gor, vidim, da gre en potnik celo tu dol. Še bol čudno. Zdej nas je na celem vlaku z storjevodjo i konukteru zihr mjn ku pet. Ja se sprašujem kk se to slovenskim železnicam sploh splača, al vlada vlak tk malo potroši, da se jim nekk da.

Zdej smo se že malo dvignili i vidi se, da je tu sneg padal že vsej tri dane. Veje na drvih so čisto nagnejene i ene jako dosti drv vidiš polamanih ntlih. Al vlak nejebe sistema on piči dalje, kaj njega briga sneg i polamana drva i to kulko je gor potnikov. On ma svojo progo za izpelat i to je to. Začelo se je čut i kk veje iz dreves, ki visijo nad progo lupajo po vlaku: »kšščs, kšščs, kšščs« Naslednja postaja gre dol še en človek. Ja si mislim, kaj bom zdej sam ostal gori? Kamlu po tem ko štartamo pride storjevodja mimu, še enkrat sumljivo pogleda v smeri kola iz kod prihaja čudn zvok. Se še enkrat nasilo nameji odkima z glavo i gre dalje. Vlak gre zdej nprej kr z polno hitrostjo i veje, ki tolčejo po vlaku postajajo glasneje i glasneje: »kščš, kšščšč, kššščččš«.

Tak se vozimo še pet minut i ja se čisto zaberem v knjigo. Naenkrat pa se vlak zčne vstavljat z polno hitrostjo. Na hitro pomislim dobro pa kaj je zdj, sej tu ni postaje.

»PoOOOoooOOOOK«

Mene hiti malo nprej malo nzej, al nekk se mi rata zahakljat z nogami za zic pred mano, i obenm se primen za naslonjala za roke z polno močjo. Vlak se zčne vstavlat še hitreje i mene kr prilima na zic. Obenem pa se zčne vlak še nagibat. Hiti mi mobitel iz rok, ruzak zleti na levo stran, čevle mi kr odnese nekam. Zčnem si milist, da to je zdej to i držim se z celim životom i s fseh močih, ki jih mam, za naslonjala i noge pritiskam na zic pred sabo. Tak se še par sekund vstavljamo i se zmer bol nagibamo. Ko se naenkrat vstavimo.

Vlak visi nagnjen na bok za skorej pravokotno, a ja se še zmerm držim na zicu ku klop. Rabim par sekund da dojamem kaj se je zgodilo. Takoj mi rata slabo, zat ki je vlak nagnjen a tebe sili gravitacija dol. Skočim dol pogledm v prednji vagon čez okno i vidim, da so kondič i sopotnica dobro.

Prvo najdem čevle, poberem knjigo si hitim ruzak gor i s korej me hiti bruhat. Zat ki sm seu v zadnjem delu prvega vagona, vidim izza sebe odprtino i skočim vn. Končno pridem na svež zrak i ravna tla. Ni mi več slabo.

Ko se malo razgledam vidim, da je nagnilo i iztirilo smo prvi vagon, drugi je ostal skoru nedotaknjen. Izza vlak pa napol na tiru leži gromozanski suhi hrast, čez kirega smo vrjetno zapelali i iztirili. Baš smo to sredi ničesar iztirili si mislim, al kmalu vidim, da gre avto neki blizu. Torej more bit cesta neki blizu. I tako stojim vni par minut, ko se začujejo sirene. Pride cela tolpa gasilcof i reševalcof fsej 20 komadov. To so jako dobri ljudi, ki te pridejo rešit po bilokakvem vremenu. I baš jim hvala za hitro odzivnost, zat ki če bi bil kdo kaj resneje poškodovan oni znajo to profesionalno rešit. Ku nič so nas vse spravili v gasilske avte, povili une kire je blo treba povit i nas odpelali v bolnico f Podgurje. Tam nas vse pošljejo na rengen i ko vidijo da ni z nikomor nič nas pošljeo domuh. I tko sm ja pršu v Ljubljano z vlaku.