Na vsebino

Ivana Paun: Undej i sda

Ta članek je vn pršu v posebni izdaji Ruzanca ki je nastala na delavnci sklopu Tedna kulture na Placu. Zat ni v Metliščini nego v Črnomaljščini, ki ga je pisala gospodična iz dežele na uni strani Lahinje.

Začetek Tedna kulture na Placu sega v davno leto 2004, ko so se vse kafane mladim primerne v Metliki zaprle. Takratna mladina se ni več mela kam dat. Nekaj se jih je zbralo na placu pri Rajmarju in se odločilo, da tega ne bojo trpeli in sami sebi nardili plac kjer se bojo dobivali. Tako je nastalo društvo KUD Plac. Nardili so si članske izkaznice z logotom zvezde in krokarja v njem in samo če si imel člansko izkaznico si dobil pit. Pil se je največ špricer, pivo, Joži pa je kuhal turško kavo. Odločitev je pala, da bojo oživeli staro mestno jedro.

Prišlo je poletje in spet je bil problem. Šole in faksa je blo konc in niso meli kaj delat. Še huje, imeli so idejo kaj delat pa niso meli dnara. Še dobro, da so jim šli eni sponzori na roko i jim sposodili oder, šank in šotor, ostalo pa so nažicali in napraskali MILIJON TOLAROF. To se čuje več ko bi človek rabu za festival. A ker to fse skup ni niti 4000€, so mogli zrihtat bende, ki bi prišli zastonj špilat ali za 5 jurjev (tolarof seveda). Program je baziral na delavnicah, ker za vlke bende ni blo. Ideja je bla, da nafilajo delavnice z ljudmi, ki niso od tu in tk je pršlo 100 ljudi in kampiralo, da so lahko vsak dan en teden učili mlade novosti. Tak se je rodil festival tknp.

V tistih časih so metličani masovno hodili v kluba v Črnomelj, zbralo se jih je včasih tudi čez sto. Štopali, dogovarjali šoferje… Tako da so jim Črnomaljci tu tudi odgovorili in prišli na TKNP. Tako jih je vedno blo dost in so meli kaj delat na delavnicah in koncertih. Čisto spontano, ker takrat so bli ljudi še pametni, telefoni pa ne.

Prvo leto noben ni kompliciral in noben ni bil skregan, edino Mate je uporniško parkiral svojo zloglasno Petko na Plac, kljub odločbi o zapori ceste. To je ostala ustaljena tradicija na festivalu, dokler ni Petka postal umetniška inštalacija, kar spet ni blo praf i naslednje leto avta več ni bilo tam. Morda zat, ki so ga ulični umetniki samoiniciativno pošarali.

Ljudi, ki niso nikoli hodili na TKNP, so bili prepričani, da se mladi tam smo drogirajo, pijejo, ščijejo po rumenih bajtah in tepejo. Tako je TKNP vsako leto imel nekaj ljudi pri kerih je bil na slabem glasu in so se trudili, da bi se znebili tega dogodka. Od sosedof, ki jih je motil hrup, do lokalcev, ki se jim zdi tovrstna kultura nesmiselna in bi raje mlade vključevali v svoje obstoječe dejavnosti na že uveljavljenih področjih, pod okriljem starejših, kjer jih imajo fajn pod nadzorom.

Kompliciranja in kreganja so se z leti stopnjevala, najbolj so se nam v spomin vtisnili kazen za hrup na koncertu Josipe Lisac v spremljavi klavirja in izbris in ponatis grafita, ki je bil “vandalno” posprejan v spomin pokojnemu Joletu v okviru street art delavnice.

“Ko se tuče taj se voli” velja tudi danes, ko je bilo letos še najmanj problemov z dovoljenji. A zdaj spet ni praf, ker je TKNP na sceni že tolko generacij, da mladi več ne čutijo “Metliškega okolja”, oziroma starejših. Tudi oni bi še vedno radi bli mladi i ohranjali nostalgični spomin na začetke Tedna kulture na Placu. Da bi se še skus njihova muzika vrtela i vsako leto bil enak, a po njihovo narejen TKNP. Da ne govorimo o udeležbi mladih. V dobrih starih časih je blo ful več mularije, ki so cel dan i noč viseli na placu.

Mentorji na delavnicah se tu načeloma že vsa ta leta dobro počutijo. Eni so začutli pripadnost, se tudi udomačili in še niso nehali hodit na TKNP učit našo mladino, kar je povzročilo pri mladih kreativnost, širša obzorja in navezavo s kulturami izven meja Metlike. To poganjanje korenin jim je valda jasno, da našim someščanom ne ugaja, če ne, bi še ostale migrante tukaj domačili.

Za zaključek bi rada opozorila na stranske učinke TKNP, ki se jih zdaj po vseh teh letih da jasno opazit. Vsa ta alternativna kultura, kreganje s sosedi, delavnice z ljudmi, ki niso od tu, in muzika, ki je še nismo čuli, so povzročili v mladih inovativnost, kreativnost, osebno rast in osebna poznanstva izven meja Metlike, ki zdaj k nam hodijo na legendarne oddihe in nam povečujejo statistiko turističnih obiskov. Nebi mladi raje poslušali stareje, se držali strategije “normalnih” in raje delali na gospodarskem in kmetijskem razvoju? To je ipak Metlika.

TKNP se prenaša na nove generacije, ki prinašajo novo svežino v Metliko. Še naprej se borijo, da starejšim dokažejo, da brez novosti ni razvoja in brez razvoja bomo z zaprtimi očmi tavali v temi ter se ponavljali v začaranem krogu. TKNP je imel s fsakim letom višji nivo delavnic, večji nabor glasbenih zvrsti. Fsako leto ekipa dobi nove izkušnje i naslednje leto festival bolje izpeljejo. TKNP je ful pomemben za Metliško okolje, ker prinaša novosti in koncept odprte družbe, načina razmišljanja, da smo vsi enakopravni. Da ni čutit kančka homofobije, rasizma, nestrpnosti. F tak majhnem mestu je to ful pomembno i je zato TKNP pomemben festival, da mladi vidijo, da v majhnih mestih ni samo gasilska veselica i balkanijada, ampak tudi obstaja dosti več.

Pregled zgodovine najbolj kulturnega tedna na Placu so omogočili ustanovitelji i bivši člani društva, mentori, kroniki, drogeraši i ostali Metličani, ki so nam povedali skrivnosti.

Ivana Paun, uredil Jaka Virant

Odkrijte Belo krajino
Spletna stran uporablja piškotke za izboljšanje uporabniške izkušnje in statistiko obiska. Več o piškotkih si lahko preberete tukaj