"Kaj me jadi?" by Mišolofka
Nedavni dogodki v osebnem življenju so me opomnili, da sem že kar dolgo na tem svetu. Imela sem priložnost zamenjati dve, tri države, plačevati v vsaj treh valutah, bentit na birokrate v najmanj treh različnih glavnih mestih, se učiti samoupravljanje s temelji markiszma in Samuelsonovo Ekonomiko skoraj hkrati… Tako da bi človek pričakoval, da me nič več ne more posebno presenetit.
Pol pa zadnjič čujem, da vrli inšpektori hodijo po Metliki i kaznujejo kelnarce, ki ne znajo slovensko. Halo? O Metliki govorimo, človek božji! Vsak vrli Metličan je sto procentni poliglot, ko si je treba naročiti špricer i male vampe. Ni problema, slovensko, hrvaško, srbsko, bosansko, angleško, turkemistansko al pa esperanto… Samo da je vino drašičko, da so vampi praf začinjeni i da ma kelnarca dobre joške.
Opa, si mislim naprej! Skrbniki naše državne malhe so ratali pametni. Kajti kje bodo lažje napolnili državni proračun, ko pa prnas. Za ljubljanske inšpektorje itak vsi mi, južno od Vahte, ne znamo slovensko. Tak da lahko samo pred vrati čakajo, da gdu od nas pride v službo i začne govorit. »Hop, Cifizelj, pa vas imam, gospa, niste uporabila dvojine. Tko kakšnga jurčka vas bo tole po žep udarlo.«
Če bi bila zlobna, bi lahko razpredala naprej. Če bi bila provokator, bi se morda vprašala, zakaj so se inšpektorji spustili v rabo slovenščine v zasebnih gostilnah. Če ti ni kaj praf za prvim šankom, bejž h konkurenci, ki zna slovensko. Če bi bila zlobna, bi se vprašala, kdo in kako skrbi za rabo slovenščine v metliških javnih ustanovah… Pa nisem zlobna. In nisem provokator. Odrasla sem namreč v nekih drugih časih, ko so bili zdrava kmečka pamet in dobri medčloveški odnosi pomembnejša kot jezik, narodnost ali vera… Ko sem bila majhna, me ni motilo, da smo se pri glasbi učili peti Durmitor, da je dohtar govoril po hrvaško, po pravici povedano, se mi je pristna štejerščina gospoda kaplana ravno tako zdela tuj jezik… In še danes sem prepričana, da me je vse to samo bogatilo.
Pa da ne bo pomote – tudi mene zelo zelo moti, da slovenščino prepoceni prodajamo. Da na Univerzi v Ljubljani predavanja ponekod potekajo za slovenske študente izključno v angleščini, da je vedno več seminarjev v angleščini brez prevodov, da imajo poslanci v državnem zboru höringe, namesto zaslišanj… Ampak to je že neka druga zgodba. Ki je kelnarca za šankom v Metliki ne bo rešila. Pa na zdravje!