Kurdić: Dnevna doza pofprečnega Bočkara

Zvečer mali bruha, ma zaštopan nos, vročina raste. Šola odpade, kam z malim? Žena je v službi, tast je štorast, tašča ni baš dobro, sestra je v službi, njena dca v šoli. OK, bom ja vzel dopust.

Vjutro mali kikirika že ob sedmih, šmrka i skače po meni. Žena pobegne v službo, ja malemu zrihtam fruštik, si skuham kavo i ko v miru prižgem drugi čik - telefon. Žena zove iz službe i pravi, da tašči jako teče kri iz nosa. Da je zdej pr zdravniku i da bo morbit treba v bolnco. Glih vgasnem čik, opet telefon. Pravi žena, da bo taščo pelal rešilc ob enajstih, ko gre itak v Novo mesto. Uh, dobro, si mislim. Mali še ne poji do konca, opet telefon. Zove tašča i pravi: ja sm pršla od zdravnika i jako mi teče kri iz nosa. Ne bom vzdržala do enajstih, moram v bolnco. Ok, rečem, pridem.

Pole se spomnem: a kam z malim? Žene ni, tast je štorast, tašča je bajs, v šolo ni šans. Zovem sosedo, ki je enkrat ponudla čuvanje v nujnih primerih. Zvoni, zvoni i soseda se javi z jako slabim glasom. Kaj je, vprašam. Ah, Mare, čula sam telefon, pa sam ustala iz kreveta, copata je skliznula, pa sam s leđima pala na dasku od kreveta. Jao, rečem, si dobro? Pravi ona, da bo nekak. Previdno fprašam, če lahko malega čuva kake dve ure, pa reče, da ga dopeljem. Malega spravim v avto, pridem do sosede, ona odpre vrata i komaj hodi i fsa je bleda. Ratam bled i ja, počutim se krivega za situacijo i rečem, da ni treba malega čuvat, bom že nekaj zrihtal. Grem do druge sosede, zvonim, zvonim, nč. Šit, kaj zdej? Opet telefon, tašča fpraša, kdaj boš pršu, meni kri jako teče. Bom pršu, bom.

Ni druge, mali mora do tasta. Pole se spomnem, da mali rabi osebno za čez mejo. Iščem, vse razmečem, osebne ni. Zovem ženo, ne javi se. Zovem v tajništvo i rečem, da nujno rabim ženo. Čez pet minut pokliče i kričim, ki je osebna od malega. Pravi ona, da v žepu od bunde. Kere bunde, pizdarija? Pregledam fse bunde i najdem osebno. Malemu zmerim vročino, zaenkrat ni preveč i bris čez mejo. Vzemem taščo, vmes se vstavimo v ZD, nabijemo čepe v nos i gas proti Novemu mestu. Čepi popuščajo, kri teče, prehitevam ko blesaf, čez polno črto, zajebava me češki avtobus. Tašča se drži za ročo, se trese i pravi, da ni treba tako hitro, da pet minut ni važno. Pridemo v bolnco i tam obična procedura. Hojte prvo tam, pole počakajte tu, bojo že poklicali, nč trkat. Projde dobra ura, tašči zašvasajo žilo v nosu i rečejo, počakat eno uro, pa spet pregled.

Fak, mislim, mali bo lačen, a ja moram nekaj skuhat. Dobro, čakajmo. Vmes mi zmajnka čikov i ratam žifčn. Pole se spomnem, da moram ob desetih po piškote, zat ki ma brat od žene zvečer žur za petdeset let. Zovem i rečem da bom malo zamudu. Dobro, pridi ko lahko. Ura skoraj dvanajst, tašča dobi izvid i bris nazej v Metliko. Hitro gremo po piškote i tašča se spomne: dej mi vstavi v Tušu, bi ja vzela pečenice za jutri. Meni tma na oči, neznam kak je mali, al dobro. Kupim čike, grem vn i čakam taščo. Ona hitro pride i gremo na mejo. Tašča opet: čuj, kaj ne bi vstavu pr Doris, bi ja pustila piškote, da ih dvakrat ne vozimo? OK, vstavim pr Doris, spijem malo pivo, zt ki sm žejen ko pajk. Pole gas do tasta i najdem malega, ko karta s tastom. Rečem, mali, gremo damuh, bomo kuhali kosilo. Na srečo pozove žena i pravi, da bo glihkaj duma i da bo ona skuhala. Še dobro, da je ob šestih zvečer žur.