Lavra Budala: Podraf iz dijaspore

Če živiš v taki vlki državi, ko je Slovenija, je daleč že, če zamenjaš Belo krajno za Suho krajno. Ni ko v drugih malih državah, ko se fsedeš na letalo alpa na vlak i si za petnajst minut na drugem koncu. Tu rabiš pou dana, da pridš naprimer iz majke Metlike pa do mene. Zihr vas zanima ki sm. Če obstaja kraj Bogu za nogu, ondj je to tu. Temu kraju pravijo tudi Vukojebina. Če grete z letalom iz Prilozja do Ljubljane vidite na svoji levi strani reko Krko i lozo. I ondj ak jako dobro gledate na levo bote vidli eno hišo sredi loze i tu sm ja.

Če grete z aftom nebote daleč pršli, edino ak mate štirikolesni pogon, to je uno kaj vam odzadj na aftu piše 4x4, ak gdu nezna. I pol se voziš po še huji cesti, ko do Radovice. Ovinki ko una serpetina na vrhu Gorjancof, odspodj pa teče Krka, tak da ti lepo rata slabo že valej vjutro, ko dol pogledaš. Ko premagaš skorej najhuji del, pride še huji del. Zapelješ na gozdno pot i odspodej piše “na lastno odgovornost” to pomeni ak se vam tu guma preseka na kak špičast kamen alpa vas medved napade, ga jebi. I tak se voziš sedem minut po jarkih i kamnih, i prvič v životu sm bogu hvaležna za male joškice, ki velke joške tega ne bi zdržale, zakej te jako ruka. Končno se cesta razcepi i še enkrat zaviješ na levo i vidiš hišo sred ničega, prispeli smo Bogu za nogu 28.

V vasi je 29 hiš, naša je zadnja, sam so nesposobneži zamenjali našo pa predzadnjo hišno številko. Ak koga zanima, moj maček Tomislave je dobro, ni mu slabo, spraskau je že vse lesene trame. Želvo sm pustila pr tami, zakej je na zimskem spanju že ene tri leta. To je blo tak, ak koga zanima.

Malo obupana sm si nardila Tindr, vbistvu sm ga že prej mela, sm ondj samo zat, da so mi kaki fanti, na fsake tulko, pihali na dušo. A zdej sm si ga v upanju, da najdem kakega soseda za druženje, nč drugega nism mela v mislih. Ki ja ipak čakam na pravega! Vglavnm, bulje bi blo, da tega nism nardila al dobro. I začnem ja veselo lajkat fse fante, ki so bli oddaljeni manj ko 5 km stran. Iščem, lajkam i res po kakem danu vidim kak piše pod sliko od enga 1 km away, lajkam i malo fprašam odki je, povem da iščem sosede v mojem novem selu za druženje. Jako hitro me je minilo iskanje sosedof po tem, ko mi je to odpisau: “Ubistvu tocno vem kje zivis, sm najbolj awkward je pa to da te nism poznal/sploh vedu da obstajas, ceprav sm 1x do 2x na teden teku mimo tvoje hise zdj poleti. In pa ne nism stalker, sm tista tvoja slika z muco te je izdala. Oz. ozadje slike no. Trololol”. I kaj, da si ja mislim? Zakej bi nekdu fteu po taki poti tečt, zakej bi nekdu uporablau besedo “trololol”? Iks d.

Prespim to, grem vjutro v šulo i čakam na postaji bus. Rečem dobro jutro dvem, ki tam že stojijo i me debelo pogledajo. “A ti si ta nova?”, to so rekli sz prijaznim tonom i ja da sm. Hitro sm jih fprašala, da kaj pa delajo tak tu popoudan. Pa so mi jako samoumevno odgovorili: “ja delamo doma,” a ja fina gospa neznam niti kuhalnce praf primit. “Kje mate pa kako gostilno?” Sm še fprašala, pa so rekli da pu vure stran. Pijš cel život fsak vikend i zdej pridš f selo, ki niti kafane nima. Posledično sm se odločla, da bom duma pomagala pečt rakijo, da bom mela kaj za čez zimo za pit. Sm jo že probala i okus ma po rakiji. Ustnce mam še zdej krvave, ki nism znala, da nesmš unega pokusit, ki valej prteče iz kotla. Sej znate kak pravijo, nije žvaka za seljaka. Vabljeni na kak kozarec, pet!

Je pa ena i edina dobra stvar ak živiš izven civilizacije. Po 21h ti noben gospod v modrem ne teži, da se nesmeš šetat. Sicr ja se pospravim v hišo takoj, ko se začne vni mračit, ki se bojim lastne sence, smo tak, ak bi mi zapasalo slučajno kam šetkat usred noči, ne bi nihče sikau.

E moja Metlika, kk te pogrešam.