Brez prihodnosti na vidiku,

med prvimi novi val zajeu je našo Metliko.

V hiši borili smo se z družino,

i do zadnje flaše izpraznli smo vitrino.

Ko še nikdr nam je tekla rakija,

i nihče ni jokal, da ga kaj zvija.

Iz staračkega so kričali,

da radi na svobodo bi zbežali.

Neznam kaj se je zgodilo,

a nekaj je močno zatajilo.

Metlika postala spet center je sveta,

cela Slovenija je bla napeta.

Ne rečemo đabe Metlika dok ne vmrem,

iz nje ne zdrav, ne bolan vn ne grem.

Vsak na svoj način se je boru,

da ne bi na koncu zbolu.

Pa dobro nam je uspelo,

ker kmalu vsak spet vrnu se je na delo.

V gostilnah se še pije,

i naši Metliki srce spet bije.