Sm Magdalena, tista gnjavatorka, k že slab mesc pred Upravno enoto Metlika šunta vaše babice, dedke, strice, tete in starše, da bi overil svoj podpis za podporo referendumu za vodo. Sej bi prepričvala tud mlade, sam vs nikjer v mojem zornem kotu ni. Mogoče je kriva šola, faks pa tko naprej, mogoče se bojite stopt pred zloglasne uradnike upravne enote in se temu območju izogibate kokr se lahko, al pa use opravke za vs uredijo vaši starši, da se vm ni treba gužvat pred Galo.

Sicr pa sej razumem, tud sama sm mela en mastn cmok v grlu kkšn tedn prej, k sm se odločla, da stopim v akcijo. Pr men je bil problem u tem, da se že par let izogibam metliškim žariščnim točkam in na usak način poskušam obrant to svojo žabokrečino, al kako se že temu narečju tuki reče. Smešno je, da se zdej probavam približat lokalnem folku, govort z njimi kokr sosed s sosedom, čeprou sm jih usa ta leta mal jemala z rezervo in se nikol zares počutla kokr pripadajoč delček tega kraja. Še bl hecn je to, da se tud v Lublani mal počutm k tujc. Tuki sm ena žabarska srajca, v Lublani pa kmetauzarka z juga.

No ja, v Metliko sm pršla z devetimi leti. Prvič, k sm vidla to pokrajino je blo kkšni dve leti pred tem, k smo šli z mamo in bratcema kampirat ob Kolpo. Sej sm bla res mejhna, ampak spomnem se tiste vožnje prek teh vijugastih Gorjancev, k žabarjem z ravnimi cestami učasih znajo obrnt želodec. Po vseh teh ovinkih in neskončni višinski razliki se je odprla prelepa pokrajina in desno ob cest še danes stoji en znak, na katerem piše: Dobrodošli v Beli krajini, vilinski deželi. Usaj tko se mi je zdel, predn sm par let za tem ugotovila, da na znaku ubistvu piše vinska in ne vilinska dežela.

Pač, z leti se percepcija mal spreminja, najprej barbike, Winxsice pa tko naprej, pol pa ja… Usi doma smo se zatreskal v to vilinsko pokrajino, še bl pa v Kolpo, to milo in toplo reko, ki nikogar ne pusti ravnodušnega. Mogoče nism čist prava Belokranjka, sm pa ponosna na to, da živim tukej in še bolj ponosna, ko lahko kkšnemu prjatlu razkažem ta mir, ta zeleni kras in ga odpeljem na skrivne kotičke ob Kolpi. In to je tud razlog, da sem se odločila za ta »aktivističn« podvig, požrla svoj cmok tesnobe in se pridružila okoljevarstveni pobudi pri boju za ohranitev tega naravnega vira, naše vode.

Mormo se zavedat tega, da naših naravnih virov ni več velik in vsak poseg, usak usaj mal sporen člen, usaka negativna sprememba, lahko drastično vpliva na še hitrejši propad tega, kar imamo. Mogoče se vam ne zdi tok grozn, da bi s tem členom čez 20 let zasvinjal našo podtalnico in s tem tud našo pitno vodo. Kokr mi je en od teh pred upravno enoto reku, se vode sploh več ne pije, zdej se toč sam še vino pa radenska. Žou mlad zahodni človek s polno ritjo prirojenih pravic take stvari, kot je pitna, dobra voda, jemlje preveč zdravo za gotovo.

Ampak če vam pitna voda ni tok ljuba in se vam boj zanjo ne zdi upravičen in pomembn, se spomnte na bregove Kolpe, ki bi bli čez nekej let pozidani s širokim naborom poslopij, dostop do reke bi bil omejen, pogled pa bi vam zastirali reklamni panoji. A nm je res useen? A nm je useen, da bi se zarad nenadzorovanih odplak vi in vaši froci kopal v še bl umazanih rekah, v še bolj umazanih morjih, a vm je useen, kdo bo mel v rokah ta belokranski ponos, če bo to sploh še naš ponos? Kako to, da pred upravno enoto stoji žabarka, svoj čs za podpis si uzamejo turisti in že odseljeni metličani, vs pa nikjer ni?

Najbrž bi svojo metliško identiteto bl čuval, če bi na njih gledal skozi oči priseljenega otroka, k se mu zdi vsak kotiček čaroben, vsak odpadek odvečen in narava okoli sveta. Mogoče se ta člen ne zdi dovolj zaskrbljujoč, je pa zaskrbljujoča smer v katero ns pele ta vlak. Vlak, ki ne prenese strokovne presoje strokovnjakov, ki ne prenese besede in neodobravanja navadnega človeka. Skrbi me, kam bomo pršli, če se za nobeno stvar več ne bomo boril, če pri odločitvah, ki se tičejo ns vseh prebivalcev, sploh pa prihodnosti mladih, ne bomo mel nobene besede. Če svoje besede ne bomo uporabljal. Zato dons pišem predvsem mladim lokalcem, k bi se mogl za svojo prihodnost borit in ne puščat, da jo ukrade nekdo drug, nekdo, k mu ni mar za tisto, na kar ste ponosni. Zato je dons čs, da razmislte o tem, kaj vm je pomembno in kaj bi radi pustil svojim naslednikom, da bodo tud oni ponosni na vs. Pol pa naredte nekej malga za enga človeka, uzamte pot pod noge in pejte na upravno enoto, da se čez 20 let ne bomo tolkl po glavi in žaloval nad mladostniško pasivnostjo.