Vse dišalo je po pomladi, a poletja še ni blo na spregled. Vse smrdelo je po vigredi. A plakatof ni blo nikri. Vse odvijalo se je tk hitro da na vigred skor bi pozabli. Al naši vrli turistični delafci niso spali, za VIPgred so se pripravli. So degustacijski paket pripravli, se navodila so na internet dali. Simpaticno dekle, sz umirjenim tonom o vinih razlaga, da ko spijes deci se tebe omamlja. I vs omamljen hotel se več, it na vigred nalit se ko kanta, a kam odpravi se telo omamljeno ce vigred je sam na ekranu? Natakarca je žena, ki strožja je od kebra. Noge same vedo da špricer na placu strežejo v gradu, v pinotu a i pr bartusi. Pograbim še fičeke iz ženine torbe, i gas na plac. Ura glih prava, za ene še prerana. Vs zadihan jedva iz ust čut je špricer, prosim. AHhhhhh. Pogasu sm žejo kot da bi scal po kresu. (Stvari ki bi se mogle odvijat zdej žal ni mogoče napisat, ker se je zvok izgubil med zvonenjem zvonov.) Nekak več ne pljuvam prah, ki pršla je ekipa i odma so pala 2 litra. Ura mlada komaj 22.00 oznanja, a gostilničar izurjen nam še zadnjo rundo potoči in nas v park natera. Ljudi pa valda sej je VIPgred. V prijetni družbi razstavnih panojev in prenovljenih klopc, (hvala komunala) lahko uživamo dolgo v noč. Ki kdej zna družbo delat i dezurna patrulja. A vse skup čist umirjeno zgleda. Kultura, šport, zgodovina... Nč nam se ne izmekne, smo ko ženske na Obrhi...

Zvok telefona me predrami, fak kaj je zdej to? Pogledam na ekran Vinska vigred me vabi. Kliknem na povezavo, kjer podelitev je priznanj. Malo poslušam, malo gledam itak vse na pu. Občutek vigredi nosu sm s sabo, ko šu sm na kavo. A vse čisto, nič poscano, nikjer avtomobilov, avtobusov, še kune iz mestnega brega ni blo na plac. Nč ni več isto, vse postalo je interaktivno. Izpred ekrana, na ekran.