Nismo igrali, smo malo smo šutirali ... (2)

‘Če se trenutno nahajate v Nikaragvi, Ministrstvo za zunanje zadeve RS svetuje, da resno razmislite o odhodu iz te države.’

Tak je napisano, ko sm šou gledat kaj naši biseri priporočajo glede potovanja v največjo državo v srcu Srednje Amerike. Ču sm par medijskih prič kak je dol pizdarija i velka sranja. Sm reku kurc, gremo seglih pogledat.

Pridemo dol i drugi svet. Prvo cel dan poslušaš piskanje na cesti, ja neznam al tam se piska nonstop: za zavijanje, za prehitevanje, za fstavljanje, za pozdravljanje, za parkiranje, za jezo, za piskanje za bla bla bla, bog si ga vedi kaj.

Vglavnem prva dva dana smo ostali v glavnem mestu. Pa kaj ja znam, nekej je falelo tam. Ni to to. Malo se prošetaš, vidiš dve tri znamenitosti, pou od tega itak zaprto. Cel dan nism vidu enga turista v celem mestu. Ljudi se nam čudijo, a noben ti nč neče. I evo, srečamo pred hotelom tipa, ki bi nas poceni vozu kam čemo. Vjutro krenemo i akcija. Tip nam začne razlagat o svoji domovini i preteklosti i skužimo, da je tip revolucionar. Devet let se je plazu po gorah. Kasneje nas je vozu cela dva tedna po Nikaragvi i povedau svašta. Zanimivo preživit nekej ur v autu s človekom, ki je biu Sandinist v pravem pomenu besede.

Pridemo v Leon. Biser od mesta, čist nekej drugega od metropole. Vrvež na ulicah I mesto poezije. Čuti se, da ma dušo. Tam se vidi ponos i svobodomiselnost ljudi. Življenje brez stresa na fsakem koraku, fsi vni pred bajticah, sedijo, ležijo, igrajo, pogovarjajo se, prodavajo kaj pač prodavajo i nimaš brige. Neka život prođe. Tu smo še srečali en stareji par, ki prihaja iz Podgurja, pravi ženska, da je drgač njena mama iz Semiča. Haha kak je svet majhn.

Jezer i vulkanof kulko češ. Sedem vulkanof majo aktivnih. Po enem lahko bordaš, po enem plezaš v drugem se kopaš, v tretjem občuduješ lavo, nema da nema. Dežela je zelena i bogata s floro, klasična tropika. Vidit kravo, konja al prasca ob cesti ni nč čudnega, a bogme i tulko psof v življenju nism vidu. Kam pogledaš ps.

Dost je. Gremo mi na jug. Amigo socialisto nas je čakau kak smo se zmenli i ajmo na Pacifik. Ljudi božji prenočišč, restavracij, barov kulko češ. I fse prazno. V našem hotelu smo bli sami 4 dane! V restavracijah i barih več al manj sami. Vbijajo jim turizm s to glupo histerijo I strahom pred neznam kom i čem. Turizm jim je dejansko pau na nulo. A noben ti nč neče. Ljudi ko ljudi, normalni, prijazni, sproščeni, kulturni. Duša te boli ko gledaš ljudi, ki čakajo na stranke, a ni žive duše.

Ko una fora, ko so se severnjaki tresli hodit na morje na Hrvaško v devedesetih a mi smo se veselo namakali dol. Zapomnte si ljudi: NOBEN VAM NČ NEČE!

Lepo je it okoli i na lastne oči vidit kak stvari stojijo, ki če bi poslušau naše veleume iz ministrstva, bi se mogu predn sm šou poslovit od pu Metlike. Fprašanje odki črpajo te informacije, al pa so samo kopirali članek od najbolj ‘varne’ države na svetu. Združenih držaf amerike. Očetof demokracije, humanosti i poštenja. Ha ha ha.

Avtor: Alen Sodec