Pismo od Tete (17.4.2020)

Prihaja spomlad, tičice popevajo, ljudi se zaljubljajo. Ak sm več pr ljubavi: ja vsako leto praznujem gregorjevo, to ti je pravi praznik, ne pa tsto kapitalističko valentinovo. No da, prejšnji mesc sm šla v kulturni dom gledat tsti novi film od metliškega zeta, Martina Turka, i me je spomnlo na to problematiko. Tam, v filmu, dca odraščajo i se gadno zaljubljajo. Kaj ni to lepo? Ki v Metliki se mi vidi koda bi ljubaf bla že mrtva. Fsi se nekej grdo gledamo. Zat je tu naslof filma jako pomemben: Ne pozabi dihati. Lahk bi si ga kak Metličan gdaj izgovoru naglas, ko ga kej razjadi. Vmiri se, zadihej i pol šele zini. Mej rad ljudi okuli sebe, magari da ti grejo na žifce al pa da so Kurdiči. Sej si niso sami krivi.

Neznam, meni se je film jako dopal. Dogaja se v najlepšem mesti na sveti, prnas v Metliki, ki pa. Kaže naše lepe konce, Koupa je glavna, hiša od tete Pavle isto tak, vnesli so život čak i v staro šulo, a da ne govorim o tem kuk mamo pr nas koruze... Lačni ne bomo. Jako je romantično posneto. Prčakujem, da se bo zdej ena horda ljudi zaljubla v Belo krajno. Sm ena stvar me je pa zmotla. To da govorijo po lublansko. Sm dobro ajde, kužim da je treba zadevo prilagot za rajo. Kak bo en običn Slovenc razumu metliško visoko govorico. To je preveč prefinjeno, i za največje izobražence. Nego drugač pod črto, fse štima. Edino me morda malo skrbi priimek od režisera. Spomin je jako žif.

Ja verjamem da bo isto spomin jako žif za občinare i fse odgovorne ljudi v Beli krajni, ki so pršli na okroglo mizo o tem, zak bi človek sploh živu tu dol pr nas. Tsti mladi, ki so pršli, so najbul ispostavli to, da nimajo služb i stanovajn, da se nimajo ki družit, da nimajo kk prit čez Gorjance i da jih stari ne poslušajo. Kaj s tem mislijo, ja neznam… Mi stari smo skos meli posluh za mlade, sm če se njim nč ne da, jim ja ne morem pomagat. Naši ljudi na pozicijah so od skos poskrbeli za to, da je blo fino živit v Metliki, kej ne? Naš župan baje ni pršu na dogodek, sej praf! Njemu ni ni treba, ki v Metliki nimamo problemof. Dok so kolesarnice i mini biljard v Mladinskem centru, je za fse poskrbljeno. I kaj ti bo stanovanje, če maš 18 gostiln.

Če smrkafcom tu ni lepo, jim ja ne znam pomagat. Saj tega sploh ne morem razumit, pa tulko lepot i ljubavi je pr nas! Evo, lahko bi cenli, da majo priliko it konc tega mesca v telovadnco na takozvani mediteranski koncert. Morje sredi Metlike. Luksuz. Ja bom tam.