Na vsebino

PIŠO: PESMCA

Obrhu dela družbo,

pozabljen in otožen,

otrok okraden sanj,

z brezupnimi obkrožen.

Obrhu zre v globino,

na kopnu se utaplja,

skoraj že čez rob,

manjka le še kaplja.

Edini zvok v ušesih,

Obrha glas šepeče,

k večnem miru vabi,

na svoje dno ga vleče.

Duše vse bolj plitke,

vode bolj globoke,

Metlika vse bolj tiha,

vbija si otroke.

Odkrijte Belo krajino
Spletna stran uporablja piškotke za izboljšanje uporabniške izkušnje in statistiko obiska. Več o piškotkih si lahko preberete tukaj