PIŠO: PESMCA
Obrhu dela družbo,
pozabljen in otožen,
otrok okraden sanj,
z brezupnimi obkrožen.
Obrhu zre v globino,
na kopnu se utaplja,
skoraj že čez rob,
manjka le še kaplja.
Edini zvok v ušesih,
Obrha glas šepeče,
k večnem miru vabi,
na svoje dno ga vleče.
Duše vse bolj plitke,
vode bolj globoke,
Metlika vse bolj tiha,
vbija si otroke.
Zadnji blogi
Poglejte tudi