Potopis: Ki smo bli? Nikri! Kaj smo delali? Nč!

V cajtu, ko iščemo prilike i lutamo po nam 'prijatlskih', bližnjih i daljnih kapitalističnih provincah, se je naša multi-kulti zasedba (štiri metliške bitange i ena sirota iz Podgurja) odločla za drugačno pot. Nismo čisto sigurni kdej, niti f čiji glavi se je pojavla ta ideja, znamo smo, da smo se fsi valej strinjali. Malo pred vigredjo, prej ko smo pu plače pustili za folklornim šankom, je pala odločitev (karta je bla poceni): GREMO NA KUBO!

Pr nas je pal prvi sneg, ko smo se v Benetkah poslovili od ekipe Nikaragva. A i noč prej smo pili skup v ljubljanski kafani, ki jo majo čez Mačko i Grle čez, i malo kšnje odleteli v Havano. Od tam so nas vozili zanimivi ljudi s starih ameriških avtih, ki niso šli na pot brez dodatnega biznisa - med vožnjo smo, naprimer, prvo pobrali jupolovo kanto jajc, vmes šraufali avto, ob naslednjem postanku pa jajca zamenjali za kanto bencina. Vozili so več po levi ko po desni, se izogibali kočijam, biciklistom, štoparom, pou metrskim luknam na cesti i večino cajta piskali ter nasproti vozeče z fsakojakimi ročnimi znaki opozarjali, da je policija na cesti.

Spali smo pr domačinih, ki so ob našem prihodu iz banje odnesli žabo, sešraufali dodatno pojstlo, al so nas pa iz prve narumali. Okn nimajo, zbujali so nas petelini, štemanje, al pa zvok starega dizlskega kamijona, ki za sabo ob šaltanju pusti oblak črnega dima, ki pihne v “izložbo” mesara, dok na palminem panju seka svinjino. Pušli smo cigare, jahali, plesali, se kopali v morju i pod slapih, gledli mesta i iskali znane metliške face. Včasih nas je kdu nategnu, a znali smo i mi kupit 5 jastogof za 40 kubanskih pesotof - 2 krat za 20, črnc prvo ni hteu dat. Ak ftikaš nos tam ko ne bi baš rabu, vidiš dost. Tak smo okuperali i kafano i bli po par minutah na “Klarini” strani šanka i iz zvočnikof se je čulo Hladno pivo. Komunicerali smo v metliško-španskem narečju (ko si razumu eno besedo, si se delau, da si razumu fse i večinoma odgovarjal z rokah). Tet, ki ti pomagajo lulat nismo vidli, smo pa vidli strice oblečene v tete. Aja i Nemcom smo dnar posodli - tulk o tem kdo je zapadna Evropa.

Špricera domačini sicer niso meli, je pa lepo vidit kak zna Kubanc, ki nima skorej nč, s tem vseeno živit, se nasmejat i kaj je najbul važno, ostat “človek”. YO SOY CUBANO.

Avtorja: Matic Muc in Dejan Jakofčič