Pozdraf iz dijaspore - Lavra Budala

Nadaljujem svoj život bogu za nogu. Razmišljam, da vam povem zgodbo zak sploh živim bogu za nogu, smo to morda naslednjič.

Začela sm študirat i to v Ljubljani, čuje se baš, ko kak življenjepis Prešerna, pa ni. Moje življenje je dosti bolj zanimivo ko njegovo i dosti manj pijem ko on. Srečna sm, da sm že pred parimi leti hodila vn v Ljubljano, tak da sm se presenetljivo dobro znašla na trolah. 27 i 2 so zmeraj dobra opcija, smo morš se na pravo stran postavit. Do zdej sm se smo enkrat na napačno stran postavla i si s tem nardila športni dan. Kaj pa je to 15 tisoč korakof, s tem glih poravnam une sladke kafe, ki jim pijem predn se mi faks začne.

Malo mam smotan urnik, traja od 9.40, fčasih i od 8h pa do 15.30 ob dobrih danih, ob slabih pa do 20.30 i vmes mamo eno jako dougo pauzo i ondej po nepotrebnem trošim pare. Baš je drag život tu. Zadnjič so me nove čevle nažulile, tak da smo se mogle znajt kk prit do centra brez da delaš korake. Ena opcija bi bla, da gremo na trolo, al bi še skus mogla hodit do kafane, druga opcija pa so bli BicikLJ. Plačaš 3 evre i se voziš celo leto za đabe po Ljubljani bolani. To je biu najlažji del. Pol pa pride bicikliranje. To so bli smehi, res smehi.

Najprej morš dobit ta bicikl vn iz svojega stojala i za to porabiš že velik del energije. Polej daš svoj prenatlačen ruzak f košarico, si zrihtaš zic na primerno višino (ob tem paziš, da se z oblekah ne nasloniš kam, ki si pol označen s črno barvo) i nujno preveriš ak maš pouno gumo. Ak kreneš s prazno te fsi čudno gledajo, a i negre baš. Nekarte me fprašat kak to znam. Zat, ki maš tak težak ruzak ti celo balanco obrača samo od sebe. Majo i zvonček i nekarte mislit, da je polomljen. Treba ga je zavrtit i ne se dret trntrn fsem pred sabo, ki res delajo te zvončki. Bicikli so unaki, ko smo jih vozili predn smo dobili svoj prvi pravi bicikl. Bremza na levi, ak češ rikverc gonit bo isto zabremzalo i baš so taki leseni. Kolesarske stze me odvračajo, vrjetno zat, ki je v Metliki tak douga kolesarska, da se nemoreš niti naučit biciklarit. A i odvračajo me zat, ki je treba pol po glavni cesti pelat, a tu je tak promet, da ti souze frcajo. Meni souze frcajo že tak, ko se vozim hitreje od 6 km/vuro. I dobrooo tak se peljemo mi čez Ljubljano, moja nova prjatlca Metka je enga strica povozila z biciklom, pol en čudn moški nam je modrovau o biciklih, keri so dobri i keri ne, proti Ljubljanici nas zanaša i pomoje bomo enkrat kot nesrečni Matija Čop končale pod vodo.

Ampak to je šele začetek prigod.