Na vsebino

Pozdraf iz dijaspore

Bla je to ena kisla sobota, tam konc desetega mesca, ko sm krenu z dveh sodelavcih v Nemčijo nekej pojest, a i v nabavo. I pridemo mi lepo pred Kaufland, najprej lepo se najest nabava bo počakala. Natrpamo mi avto kulk gre, znaci hrane za 2 mesca, i krenemo prema Švici. Itak brez navigacije sej bomo našli - nardimo par krogov da sploh skužimo kam treba i ajde končno krenemo prema carini. A v tem trenutku skužim, da nas en avto zasleduje. I nč, mi dalje i kakih 300 metrof pred carino nas ta avto prehiti. Okej - dok ne vidim od zadej naenkrat lučke... Mislim si, da nima veze z nami al hitro skužim, da to ni res, ko mi policijski avto zablokira pot. Vidim, da tečejo policaji proti nam i čakam.

Fsi policaji se držijo za pištole i se derejo “where you have weapon”. Vsi odma roke v zrak. Pohitajo nas iz avta, ko zajce, roke na stran, noge narazen i dok stojimo na unem mrazu skužim, da je to cela avtocesta zablokirana. Eno 15 policajof okoli nas, al nam se skus nč jasno! Dok mi probamo dopovedat, da nam povedajo zak smo tu i kaj se dogaja, oni že majo svojo zgodbo v glavi i ne jebejo. Začne se pretipavanje, dajo nam lisice i vsakega s svojim avtom odpeljejo do postaje. Dok so me peljali sm probau izvlečt zak so nas stavli? I pravi policaj da se je v Nemčiji začelo jako ropat hiše. Še skus mi ni jasno zak smo mi tu pol zaprti.

Pripeljejo me v neko zgradbico, odprejo vrata i not: postla, kamera i wc na štrbunk, odma mi je blo jasno da to ne bo dobro. Pravi policaj naj se slečem do golega. Dobro, ja se slečem, dau mi je dekico, i reku naj si odspim malo. Ja več nism znau al da se smejem, al da se jokam. Greš f trgovino po hrano i končaš gol v zaporu v Nemčiji, jebem ti život! I ne prejde ni minuta, kaj sm probal spat, več čujem neko razbijanje, po ritmu. Mislim si, zihr nek Švaba pijan, ko čujem glas od kurdiča: ˝aloo Tino si tu?˝

Nikdr si nism mislu, da bom Kurdiča tulk vesel, al takrat sm biu. Odma smo si par domačih zapopevali, začeli smo z Lepo anko, da si čas skrajšamo. Javu se je i drugi sodelavec al ne dost. Po kaki uri i pu v zaporu se začne razbijanje, al to ne ko prej, to se vse trese. I smo čuješ: ˝Jebem vam mater, meni se bo zmešalo, hojte v pizdo materno!!!˝ I to skus jače i vse bolj histerično. Ne prejde 5 minut, čujem da policaji odpirajo vrata i odpeljejo sodelavca. Zovem Štuksa - noben se več ne javlja.

Ja skus bul žifčn, dok ne čujem odklepanja vrat. Končno! Odpeljejo me v sobo na zaslišanje, tam me stareji policaj pogleda i pravi: ˝skužli smo da niste vi ropali, lahko grete˝. V unem momentu bi najraje poslal i njega i policijo i fse nekam. Rabli so tri ure i pu da so skužli da mi ipak nismo krivi. Končno nas pustijo, fsedemo se v avto i prva stvar kaj Kurdič prbije: ˝tak ti je to, ko greš z Metličanom kam˝.

Avtor: Valentino Modrić

Odkrijte Belo krajino
Spletna stran uporablja piškotke za izboljšanje uporabniške izkušnje in statistiko obiska. Več o piškotkih si lahko preberete tukaj