En velik ˘Merički filozof i govornik z jako poceni imenom je enkrat reku:

"Sončni dani nebi bli posebni ako nebi blo dža. Veselje ni nč dobrega ako nebi blo bolečine."

Z drugih besedah, ako je vsak dan božič, neznaš več kaj je božič. Zato, ako je kdo skus vesel, je za njega najbolje da si zlomi nogo alpa zvije gležen. Pol bo šele znal kaj je to veselje.

Ja se isto fsako leto odločim, ponavadi glih po novem letu, da si zadenem malo bolečine. Tk se za kak mesec, če mi rata dva, zavestno odpovedam sendvičom. To ni uno, ko nimaš dnara pa si jih ne moreš prvoščit, nego gre za neko vrsto posta - samoodpovedovanja.

Sendviči so mi jako dobri. Jem jih že več let. Najrajši si pojem takega masnega ki je narjen z dosti mesa i malo kruha ob kavi alpa pivi v dobri družbi. Al kako je s fsemi temi stvarmi, rabiš čez cajt i skus večje sendviče i rabiš jih jest vse pogosteje, da ostaneš sit. Tak se hitro zgodi, da pol sm cele dane rihtaš sendviče alpa razmišlaš o temu kak bo naslednji, ki ga boš pojel.

Uni ki so pravi sendivčari i so kdej sprobali nehat, znajo da je najtežji prvi tedn. Človeku je mrzlo, a švica. Spi se mu, a ne more spat. V želodcu ga stiska i lačn je, a sploh ne moreš nč jest. Si ko nek duh, ki se smo vleče naokoli. Nekak brez energije do živlenja. F prvem tednu tako shujšaš za fsej za 5% svoje telesne teže. Čuje se ku grozljivka, i malo i je tako.

Če ti rata prit čez prvi tedn, si dal najtežje že čez, kaj se tiče tela. Od tu dalje je vse smo še v glavi. V drugem tednu vidiš, da lahko normalno spiš, i da se zbujaš brez unega težkega občutka v glavi, ko si se dan prej zvečer njel sendvičev. Zbudiš se dejansko spočit i svež, tak ko bi se i mogu. Opaziš i da so se vrnle sanje. Tak so žive, da se včasih zbudiš sredi noči i razmislaš, če se ti je začelo mešat, al bi rjši napisal knjigo o temu kaj se ti je glih sanjalo.

Pravijo, da je najbole, če slabo razvado nadomestiš s kako dobro. Ja začnem na primer jako dost športat. Na Mirno goro enkrat na dan i pol še zvečer tečt. Zravn pa še trening za moč navmes malo joge, meditacije i tak. I knjige mi postanejo dosti bul zanimive za brat. Tu je treba bit previden, da ne pretiravaš, ki te pol začnejo oči pečt.

Ponavadi pomaga, če za cajt, ko si na takem postu i zamenjaš družbo alpa nafukaš frende, da je i za njih dobro, da grejo na post. Če so frendi dobri bojo to valda razumeli, zat ki najhitreje te nazej potegne glih dobra stara družba. Sej pol maš celo leto, da nadoknadiš ta mesc, dva.

Čez cajt pol pogruntaš, da gre življenje normalno nprej i da sploh ni blo tk težko, smo čez prvi tedn se morš prebit. Kmalu začneš pogrešat druženje s frendih i pol gre itak vse po starem.

Na tej točki bi še dodal, da večina ljudi sendvičev sploh ne kategorizira pod pravo trdo hrano. Uni, ki so bli kdaj na trdi hrani to vrjetno najbol znajo. Tem ljudim, ki se odpovejo svoje dijete je dosti dosti težje. Tam so telesni učinki prekinitve jako močnejši i trajajo dosti dlje cajta. Morjo si fsak dan dopovedevat zak se jim splača na normalni hrani ostat. Ako maš pri tem podporo frendof i družine je to valda malo lažje. Zat ne gledat na njih zviška, ki neznaš čez kaj morjo it vsaki dan. Je pa tudi res, da je mariskomu življenje vniču i alkohol i take stvari. Tak, da če pogruntaš, da te ma neka stvar že preveč pod nadzorom je najbolje, da se ji odpovedaš, pa če ne gre drugače - fsej za nekej cjta.

Al po drugi strani nikdar neznaš kdej i kak te bo pobralo, tak da je treba uživat vale odmah zdej i po džu i sz i brez sz.