V Metliki smo ostali samo še norci, si fčasih mislim. Al pa romantičari. Kaj vam bolj paše. Fsakič, ko gdu reče, da gre, te na hitro spreleti taka misl. Da gre f tujino mislim, al pa v Ljubljano, ne po Urbanki. Po Urbanki gremo uni, ki ne razmišljamo baš preveč o tem, da bi šli f tujino. Serem. Ja ne hodim po Urbanki, pa ne razmišljam, da bi šu f tujino. Marsigdu, ki se je šetau po njej, pa je naletu na tako misl. Ne pravijo zastonj, da ti narava prečisti telo i duha. V naravi kao bulje razmišljaš i lažje sprejemaš odločitve. I to največkrat dobre, slabe sprejemaš v gostilni. Opet serem…

Ljudi prhajajo i odhajajo i raziskujejo svet, to je blo tak od skus. V Metliki bolj odhajajo se meni zdi. Eni zaret ambicioznosti, eni zaret želje po raziskovanju, eni zat, ki jim je Metlika premajhna I predosadna. Drek. Marsigdu sploh ne bi hteu it vn, pa nima druge. Ma tako I tako šolo i kaj bo tu? Fotrau vrabce pred galo? More krenit nekam, a rad bi ostau. Desetletje se obrne i vidiš, da je Metlika na pou prazna. Ostanemo uni, ki mamo puno guzico fsega i nam je tu lepo, al pa uni, ki jih tukej držijo okoliščine.

Šetanje po Urbanki zgleda ni dost, da ostanejo uni, ki čejo ostat. Ni dva tri igrišča, ni 10, 15 gostiln, ni 50 al 100 unih štang za bicikl prvezat. Edini fenomen je Koupa. Ena redkih, če ne edina stvar, ki poskrbi, da ljudi v Metliko prhajajo. Une dva tri mesce je to najlepši kraj na svetu. Čas se fstavi I boli te. Kopaš se, piješ vni, kartaš, sereš, nema sutra. Kaj pa pol? Kaj pa novembra? Že si zamudu, že septembra bi mogu krenit. November v Metliki je za nas norce. Fčasih je meu človek novembra rekreacijo i gostilno i televizijo. Celo razkošje v našem malem mistu. Pol se je to zmanjšalo samo na televizijo. I medtem, ko je svet noru, smo mi ostali dokaj normalni. Ki, da smo bli že prej normalni, bi ponoreli. Če nekomu v Metliki rečeš, da se bo zapru kino, al gledališče, al knjigarna, al trafika, al športni park, se ne bo preveč stresu. Navajeni smo, da nimamo. Kaj nimamo zat, ki ni ljudi? Al ni ljudi, zat ki nimamo? Pitej boga. Vrjamem, da uni, ki so zaprtje doživeli vni, so si zaželeli Metlike. Tukej ne občutiš, da je fse zaprto. Zat, ki nima bit kaj. Razn stvari, ki jih ma i fsaka pripizdina na svetu. Al korona bo enkrat prešla, tak ko uni dva tri mesci na Koupi.

Pravijo, da je posla, gdu če delat. Najbrš, da je res. Samo mislim, da so prešli te cajti. Ne bo fsak delau 40 let za minimalca, v zatohlih prostorih, zakreditiran za staro kanto, obkoljem s sodelavcih, zaret kerih se ti še prva jutranja kava zgabi. I še ni mus, da boš dobu kako tako penzijo. Jok stari. Če si mlad i nimaš družine al pa določenih življenjskih okoliščin, greš. Morda je tak še bulje. Marsigdu, ki ne bi hteu it, ga situacija potera vn i na koncu je na buljem. Delaš kaj ti je za delat i za to si dobro plačan. Sej zat si najbrš i šu. Če so pogoji super, tulko bulje. Zdravn še vidiš sveta, učiš jezik, spoznavaš nove kulture, ljude i njihove karaktere. To te tera dalje. Opametiš. Duma si f coni udobja i ne naučiš se baš nč nekej novega. Fse ti je več jasno i gniješ v novembrski fsakodnevnici.

A ljudi bojo i prhajali v Metliko. Eni prej, eni slej, eni nigdr. Kaka Metlika jih bo prčakala bomo vidli. Upam, da ne bo postala mesto, ki bi blo še Krokara sram, če bi se mogu posrat na njo. Kaj bomo nardili mi, ki smo ostali, to je misterij. A bar smo tu, nekej bo.

Pozdraf fsej metliški dijaspori!

Živeli!