Placki so b'li vavik i zmerej nekej posebnega. B'li so elita, fon, b'li so smetana i smetana je na vrhi. Pa naj bo na mleki, al' pa na gnojnici. Gor na Placi so meli svoje hiše župani, artzt, trgofci, birti, gospud sodnik, brivci i uni, ki so krf puščali, vučitelj i nadvučitelj. Mestno hišo, so gor sezidali, apotekar je odkupu dva fundoša, enega od Žigona i drugega od Bartusa. Baš je sezidal tako veliko i lepo apoteko, sej praf, da so une bajtice i štalice odmaknili s Placa i zrušli. Se je govorilo, da jma gospud Wacha jako lepega magistra v apoteki, tako da, plackim frajlam pamet mejša. Zgleda, da ga ni nobena začopatla, je prej stisnu rep med noge i gas. Tako je b'lo čut. Ja v apoteko nosim vodo, samo odzat na zadna vrata. Gospa Zalokarova, oni so od župana žena, so mi naročili, Bara naberi i pr'nesi mi gumilc z Gmajne. To je najbulji čaj za fse težave, pa glaš metliške črnine, to človeka pomiri, pred spajnem.

Na Placi, človek lahko fse obavi. Ja hodim na plac po posli v nedelo pa k rani maši. Znam ja, da se po Metliki govori, Bara Jurčinka je metliška vaser –lajtunga. Znate kaj, kak krajcar je pa fseglih pršu v hišo. Ampak hudič je jemou prste vmes, so štirne začeli zidat, polej so začeli kopat, da bo voda po ceveh p'rtekla gor na plac. Stric Weisof je govoru, kdej so rekli, da bojo vodo po ceveh pr'vljekli na plac:

Šomak, šumasti, ke si vidu, da bi voda v breg tekla. Vidite pa je res. Ode moja služba, s'm pa iše ke komu hodila žehto oprat v Obrh. Ne bom rekla, da nis'm zaslužla, oj je, vse je praf pr'šlo za hišo vzdrževat.

Placke gospe so šparale, posteljnino to je plahte i šlifare, da se je nabralo za veliko žehto. Fse smo najprej namočili, polej smo en dan žulile sz duma narjeno i skuhano žajfo. F, t'sti žajfi je b'lo sega vraga i laugenštajn, to se je na šporheti kuhalo i cmarlo par danof. No kdej smo te plahte izžulili i prežulili, smo v velik škaf na dno deli glaževine, da je voda odtekala, polej ob steni na sako stran po eno plahto, not pa nametali plahte, šlifare i pouštre do vrha. Zvezali une plahte iz strani skop, na vrh pa vrečico pepela. Najbulji je bil bukof. Zakurli smo f kotli vodo i krop polivali i zlivali f škaf. Bome je to trajalo cel dan. Krop f škaf, pa ven, pa spet krop f škaf. To so b'li že tri dani žehte, no četrti dan smo šle po dve to žehto izplahevat dol v Obrh. Dve pa zato, da smo polej fsaka na eni strani držale plahto i jo zvijale, da je voda odtekla. Temu bi se d'ns reklo centrifuga. Oj bome je ena sama ne bi mogla izvit. So b'le to hodne plahte, bi se reklo iz domačega platna. Poleti smo žehto prale f Koupi, po travniki smo plahte raztegnili, da so se posušile do večera. V Obrhi je b'lo jako dobro smo po kamni toukle, za f Koupi pa je b'lo treba jmat lesen perilnik, da si izplahevou i touku cujne pojnem. Ako verjamete al' ne, na perišči se je fse seznalo. Babe iz fseh koncof Metlike smo se zbrale f koriti v Obrhi. Saka je pr'nesla svoje novice, nobene cajtenge vam zdej niso bulje. Pralo se je i čez teden, to bi se reklo uno kaj smo se f soboto preoblejkli. Ondej je b'lo mejn perila, ker je b'lo mejn smo izkuhevali na šporheti v žehtnem lonci. Fčasih je jako kipelo v lonci i špricalo po fsem športeti je šla voda, vrag je bil polej šporhet izpucat. Tak je b'lo za belo perilo, pisano smo pa v umem lugi prežulili, ki je ostou od belega perila. Ja s'm šla zmerej rano vjutro v Obrh izplahevat, da s'm b'la prva, ondej je b'la iše čista voda. Kera je zaspala so b'le že dve al pa tri perice izpred nje, polej vam je jasno, da je b'la voda hmazana. Gor na Hribi i Zvirkov vrhi so meli kal, fse so tam ženske oprale, d'ca so se poleti navučila plavat i živino so napajli f kali. Res pa je, da so ga fsako leto na spomlad lepo spucali i blato ven izmetali, tako da je b'la voda čista. Iše to vam moram povedat, po zimi kdej se je klalo smo i čreva v Obrhi od dreka prali i obračali. Kaj mislite, da nas je v roke zeblo, oj bome ni, se je kadilo iz Obrha.

Fsega je b'lo v Obrhi, so iz vasi pr'hajalli sz vozih z lajtom na legah, da so vozili vodo damuh, je b'lo težko je. Eni so si štirne nardili, ampak znate na vodi so fčasih plavali črvi, ki so se v slamnatih strehah zalegli. Malo so sz roko odmeknili pa zajemali, sej se je prekuhalo. Od tega ni nehče vmru, saj čut ni b'lo.

Placki so b'li posestniki i trgofci, posestniki i mesari, posestniki i peki eni so b'li veleposestniki i meščani. Znate i ja jmam veliko njivo na Galčjem vrhi, ampak ja s'm samo Bara Jurčinka, placke so pa tako i tako vse gospe, gospodične i milostive.

Stari Ramuta, tako se mi pišemo, se je k Zorkoviči prženu, tako je hiša pr'šla v naše roke. O,da ne bote mislili i mi Ramutovi smo b'li glih tako meščani Metlike. To ni b'lo ondej, samo tako, da so te zapisali, oj ne, je koštalo velik d'nar. So lodi živinče prodali za to.

Problemof sz sosedih baš nisem mela. Gor nad manoj je b'la teta Kebrova, tam proti Fihplaci so b'li Grubarovi. Sz Grubarovih smo si b'li iše ena stara žlahta. Bi se reklo po peči prah. Dol pod manoj so Rebolovi, jako mirni lodi vam rečem. Reboli je prva žena hmrla, so mala dečica ostala, pa je drugo dobu. I ta je b'la jako dobra ženska, kdej je šla k troje d'ci za novo mamo. Pod manoj so Grabrjani i oni majo štacuno, pa Pangre i Mucha. Mucha jma sz saboj zmerej eno škatlo, pa pravijo da slika sz t'sto škatlo. Ja se v to ne fstopim. S sosedih se jako razumemo, fse je šlo, samo sz Maričko Šlosarovo je bil vrag, ona bi se zmerej i vavik karala. Enkrat zarad kokoši, drugič zarad mačke. Ja pa znam, da mačka voči gospodino pospravlat i lonce pokrivat.

Kot s'm vam rekla, moja njiva je tam na Galčjem vrhi, fse s'm na glavi al' pa f šajtergi zvlekla i zvozila damuh. Mimo Ciglance, sv. Roka, tam so imeli placki svoje pristave, spustila s'm se od Trampuševe i Vnukove pr'stave, poleg Makarovega keldra, vam rečem, da me je nateralo v drago, sem se kumej na dvorišči vstav'la. Da tako je kot s'm rekla pristave so imeli, gospud Širko oni so b'li sodnik metliški. En popoldan so b'li pr čebelah f kratkih hlačah, do kolena.

Je rekla nihova dekla: Gospud Širko, kaj bojo lodi rekli, ko ste tako oblejčeni.

Je odgovoru: Katka, ti hodi v židi i svili čez Metliko, bojo rekli Širkotova dekla gre. Ja grem pa lahko v gatah po Metliki bojo rekli, gospud Širko grejo.

Iše jako dobro se zmislim, kdej se je delala železnica, glih malo prej kok se začela vojna je b'la fertig. Fsa Metlika je rinla na kolodvor, fse je šlo gledat to čudo, ki se bo pr'pelalo na štacjon. Že prejšni večer so na Veselici moški sz možnarih strejlali. Fse je čakalo, da bo ajzenpon prpelou to lubljansko gospodo, skuz semiški tunel v Metliko. Muzika je špilala fsi smo mahali i d'ca so rožice sipali po natlih, glih zako kot za telovsko procejsijo. Bome ja vam ne znam, kaj se je ondej dogodilo, zagvišno ni žlajf na vlaki zagrabu, so se naprej do Bubnarc odpelali. V Bubnarcah so vlak obrnili i na metliškem kolodvori fstav'li. Na kolodvori so čakali metliški župan, dohtar Rudolf Weibel i drugi občinski moži i nihove milostive, so b'li tam postrojeni. Iz vlaka se je fsipala sama elita, fini gospudi i gospe sz klabukih na glavi, kot da nosijo procajne k žegni. Malči Šturmovka je rekla, Bara pr'nesi mi vode odkud češ, al' iz Obrha, al' iz Koupe, da bom mela za glaže prat. Ona je na svoji parceli točila pivo i vino, meni se vidi i krahrle. Ja s'm pila vodo, za Baro ni b'lo kake got druge bulje pijače.

SE NADALJUJE!