Biu je listopad. Hladn, deževn, petkov večer, čepraf na sončni strani Gorjancof, glih ko je vura odbila polno vuro. Sedemkrat je odbilo. Vremenari so več dolgo napovedovali snežni vihar i ob hudem vetru se je dž glih začnu spreminjat v bele snežinke. Pau je minus i s kolegi smo se fsi polno zabundani, zaviti f šale i rokavice i obuti v gojzare, počasi odpravlali v zimski brlog na Mestnem trgu.

Usta so nam bla tak zmrznjena, da se nismo upali niti pogovarjat, zat so po Placu odmevali samo naši koraki. Hitro smo hodili, da pridemo čimprej na toplo. Glih ko smo maširali po sredini Placa se je pr Konzumu pojavla ženska silhueta s krono i zginla f park pr partizanu. Debelo smo se pogledali. Adrenalin nam je krenu po žilah i nobenega več ni zeblo. Nismo si rabli ni rečt, fsi smo se zatekli f park pogledat kaj se dogaja. Iz partizanove kape je zarad silnega vetra pala skrbno zavita, starinska listina zapečatena sz štemplom ki je na hitro spominjau na nek star metliški grb. Bli smo začudeni, ki na papiru ni blo niti kaple vode, čepraf je padalo več ceu dan. Nismo hteli stat f tmi, pa smo se odločli, da najdeno listino preštudiramo ob kaminu sz vinskim napojom.

Nismo znali kak bi se tega lotli i kaj novega bomo sznali, pa smo se odločli da bomo najprej naročil rundo, pa pol nadaljevali. Po prvem špriceru, ko smo se glih dobro ogreli smo listino jako previdno razprli. Okuli je bla malo odrgnjena, vidlo se je da ni na novo spritana, niti pisava ni bla računalniška nego na roke pisana morda i še s perotom. Črke so ble vlke, glih prav zavite i čitljivo napisane. Jasno je pisalo Velka Metlika. Spodej pod naslovom so ble čez cel papir narisane črne, vijugaste črte, ki so nakazovale na neko zarisano območje. F tišini smo debelo gledali ta kos papira i se naši najdbi čudli ko puran glisti. Fsak si je po svoje tolmaču zarisano območje i v nekem trenutku je en od prisotnih, ko strela iz vedrega neba reku »ljudi, pa to je zemljevid Velke Metlike!«

Oči so se nam še bul odprle i zdej je blo fse jasno. Pred nami je na mizi ležau zemljevid Velke Metlike. Vijugaste črne črte so kazale mejo, ki je fčasih segala vse od Osilnice do Rakofca pa od Gorjancof do Koupe. Opet je sledila dolgih pet minut tišine i začudenja. Fprašanja so se v glavi porajala ko po tekočem traku. Kdu je to naredu? Kdu je vzeu Metličanom ozemlje? So bli to Kurdistanci? So bli to Turki al vlada? Kdu si je to upau? Zakej nam to delajo? Kdu nam je to listino dau? Zakej smo jo mi našli i kaj bomo zdej? Fkrali so nam zemlo!

Če bi bla ta meja še dns, nebi blo občin, bla bi samo Velka Metlika! Problemof bi blo manj, dnara bi blo več i sosed bi ti biu Metličan. Žifčnost je narasla. Obrisali smo si švic po čelu i spili špricer na eks. Zdej so zbudili vraga. Zakuru se je ogenj v nas i zbudila se je še močnejša metliška zavest. Začeu se je kovat plan, kak dalje.

Po večih urah debate, premlevanja, iskanja krifcof i popitih desetih litrih vina je biu zakluček jasen: meje Velke Metlike moremo dobit nazej! Kraja metliškega ozemlja je nedopustna i Metličani moremo svojo zemlo dobit nazej. V zraku se več ni čutu minus, nego patriotizem, optimizem i pripravljenost za doseg začrtanih ciljof. Fsi prisotni smo, v znak začetka osvajanja starih mej Velke Metlike, veselo nazdravli s kupico i se najdeni stari listini poklanjali ss špricerom še celo noč.