Na vsebino

ZGODBE ISPOD VESELICE (4): David Trdič

POVEJ MARETU IN OSTALIM KLINCEM, četrti del

Ko mi je mama preko steklene šipe prvič povedala, da je moj fotr storil samomor sem jo gledal z nepredirnimi očmi, ker je bil šum, ki je prihajal do mojih ušes nepravično nesmiselen. Strmel sem vanjo, kot bi bila mrtva. Strah, ki ga je to povzročilo, se je razodel v solzah, ki so brez omahovanja močile njen v tančico bolečine skrit obraz.

»mama,« sem rekel potiho, »zakaj jočeš?«

Še vedno nisem dojel kaj se je zgodilo.

»ati se je ubil,« je ponovila še enkrat.

Pol leta pred tem

Zakaj je tako težko dobiti to kar si želiš? Jeza, ki sta jo fotrova bolečina in nerazumevanje rodila v meni, je nazadnje pomenila njegov konec. Ampak jaz tega takrat še nisem vedel.

Gledati mojega fotra v priporu, zaprtega za rešetkami je bilo zame nevzdržno. Prasec je bil končno predaleč, da bi mi prizanesel kakršnokoli bolečino.

Zakaj nisem mogel spregledati tiste majhne spremembe v njegovih očeh, ki so bile prvikrat v življenju nemočne? Videl sem, da ne more storiti nič. Tega mi ne bi priznal, ampak oba sva vedela, da je konec. Pet let zapora bi uničilo njegovo življenje, moje, in mamino.

Kasneje ta dan sem vzel liter vina in šel na Veselico. Zvijal sem džointe, kadil kot kreten in si flašo dobesedno rinil v usta. Hotel sem ubiti to žalost, ki me je razžirala. Moj fotr se je kesal svojih grehov in spoznal kaj je delal cel jeben lajf. Pozabil je ljubiti svojo ženo, v pivi je utapljal svoje strahove, pri tem pa se znašal nad edinim sinom, v katerem je videl lastno podobo.

Tisto noč sem se odločil, da ga moram rešiti, pa četudi s tem pogubim svojo svobodo.

Moram povedati Maretu in ostalim klincem, navsezadnje je to tudi njihova stvar.

Konec četrtega dela.

Odkrijte Belo krajino
Spletna stran uporablja piškotke za izboljšanje uporabniške izkušnje in statistiko obiska. Več o piškotkih si lahko preberete tukaj