Na vsebino

ZGODBE ISPOD VESELICE (6): David Trdič

JA SM GA VBIU, šesti del.

Zatem, ko sem na policiji priznal krivdo umora in priložil nov dokaz so me aretirali in odpeljali v pripor. Mojega fotra so kmalu zatem izpustili, a kljub temu se še dolgo časa nisva videla.

˝Nož, ki ste ga prinesli, in na katerem so vaši odtisi se popolnoma ujema z ranami na predelu prs in trebuha,˝ je po nekaj trenutkih tišine rekel policaj v kvadratni sobi z ogledalom. Na mizi je bil mikrofon, on in tisti izza šipe pa so čakali na obrazložitev tega umora.

Nadaljeval je: ˝Nož, ki smo ga našli na kraju zločina in na katerem so prstni odtisi vašega očeta se ujema z vbodnimi ranami na predelu reber in ureznin na rokah ter nogah.˝

Vedno, ko je zaključil stavek je predme pomolil slike pravkar izrečenega. Bil sem tam, videl sem kako umira pred mano in vendar so se sedaj te podobe mrtvega trupla za vedno vtisnile v moj spomin.

˝Ker je toliko potpludb na telesu je jasno, da tega ni storil en človek.˝

Zdaj sem začel govoriti jaz. In nisem se ustavljal.

Omenil sem klince in njihovo vlogo. Povedal sem jim o trenutku, ko sem ukradel fotrov nož in z njemu kasneje večkrat zabodel begunca, katerega podoba se je takrat popolnoma zlila s človekom, ki sem ga najbolj sovražil – mojim fotrom.

Prav on je bil kriv za vse. Zaradi njega se je v meni rodilo sovraštvo, ki je nazadnje vbilo tistega človeka.

Ko sem ga zabodel s prvim nožem sem imel rokavice, kar je razložilo pomanjkanje mojih odtisov. Ta nož sem odvrgel nedaleč stran od kraja zločina. Zatem sem snel rokavice, prijel v roke svoj nož in še nekajkrat zabodel podobo svojega očeta, ki je kot senca prežala name vse odkar sem se mu prvič postavil po robu.

Ta nož sem shranil pri sebi, saj sem vedel, da je ključ do vsega.

˝Mam pa še posnetk,˝ sem dejal.

˝KAJ?˝ se je policaj sunkovito obrnil in zastrmel vame.

Konec šestega dela.

Odkrijte Belo krajino
Spletna stran uporablja piškotke za izboljšanje uporabniške izkušnje in statistiko obiska. Več o piškotkih si lahko preberete tukaj