ZGODBE ISPOD VESELICE (1): David Trdič

NAŠLI SO TRUPLO, prvi del

Bilo je sredi septembra, ko so našli truplo.

Sedel sem na zofi in poslušal poročila.

»Danes dopoldne so v okolici Otoka, v vasi pri Metliki, našli truplo moškega starega nekje od štirideset do petdeset let. Preiskava policije se je že začela, venar zaenkrat še nismo dobili nikakršnih informacij. Najvrjetneje gre še za enega izmed nesrečnih primerov, ki je povezan z begunci. Za prebivalce Bele krajine, kjer želi država ustanoviti center za priseljence je bila to pretresljiva novica. Tukaj so izjave nekaterih.«

Ko so začeli vrteti izjave starih tetk in stricov sem ugasnil tv, vzel žogo in šel ven. Prižgal sem cigaret. Našli so truplo.

Vsi, vključno z mojo mt so mislili, da je bil to obračun med temi »ljudmi, boljše; begunci«. Jaz nisem. Ful bi bil srečn, če ne bi znal kaj se je zgodilo. Ampak sem. In bilo me je strah. Mare mi je rekel, da bo vse okej, ampak mu nisem mogel verjeti. Bilo bi preveč naivno.

Kako bi jaz ali pa Mare lahko kaj razumela? Fak! Bila sva le dva klinca iz Metlike, ki nista hotela odrasti.

Sedel sem pred svojim blokom na župančičevi in ga čakal. Pobral me je z legendarnim golfom dvojko. Fotr mu ga je podaru za osemnajsti rojstni dan. Tega je že dve leti. Avto je bil od takrat odlagališče za neuporabne stvari. In vedno smrdel je po pici in pivu. In travi. Zapeljal je na veselico.

»Kaj bomo nardili?« sem vprašal.

»Pojma nimam,« je rekel in kadil. Zdel se mi je popolnoma brezskrben dokler mu v očeh nisem videl nezaustljivo dekadenco upanja, ki me je napolnila s praznino, ko sem zaradi dima izgubljal čistost slike pred sabo.

»A misliš, da gremo lahko zapor zaradi tega kar znamo?«

»Pomojem da,« sem odgovoril.

»Pizda!« je zaklel.

Metliko je zajela tema.

Tisto noč nisem mogel spati.

Konec prvega dela.