Slovenski kolesar Jani Brajkovič je v pretresljivem zapisu na blogu, ki ga je poimenoval Okostnjaki v omari, razkril, da se je dolga leta boril z bulimijo. Ta naj bi bila posredno tudi razlog za pozitiven dopinški test. To je povedal tudi Mednarodni kolesarski zvezi (Uci), ki mu je obljubila pomoč, vendar je ni dočakal. Zdaj mu gre bolje in je odločen, da se vrne k dirkanju.

Brajkovič je razkril, da se je dolga leta, čez vso kariero, boril z motnjo hranjenja, bulimijo, ki je po njegovih besedah v kolesarstvu razširjena težava.

Prehranske motnje so še vedno tabu tema

Kot pravi, pri njem nikoli ni šlo zgolj za telesno težo, saj je bil vedno vitek in s tem ni imel težav. A bolezen ga je zagrabila in imela povsem pod nadzorom, saj ni vedel, kako se pozdraviti in kam se obrniti po pomoč, saj gre še vedno za tabu temo.

Tako se je Brajkovič naučil živeti z boleznijo in upal, da bo nekoč bolje. In res je bilo, a le za nekaj časa, saj je vsakič, ko je v življenju naletel na oviro, izbruhnila v polnem obsegu.

Kot je zapisal, še zdaleč ni bil edini, saj se v kolesarstvu številni borijo z motnjami hranjenja. "V vsaki ekipi, katere član sem bil, vse od kontinentalne, prokontinentalne do svetovne serije, sem imel moštvene kolege, ki so se prav tako borili s to boleznijo ali podobnimi motnjami hranjenja. Med njimi so bili tudi kapetani ekip, 'top 3' kolesarji z največjih dirk ..."

"Postaneš mojster prikrivanja"

Zdravniki običajno niso opazili teh težav, saj postaneš, kot je razkril Brajkovič, mojster prikrivanja. In tudi če vodstvo ekipe opazi, da imaš težave, jih običajno ignorira, še piše.

Pri Uciju so mu obljubili pomoč, a je ni dočakal

Ko je prišel pozitiven dopinški test - Brajkovič je junija letos odslužil desetmesečno dopinško kazen -, je svoje težave zaupal Uciju. "Zato sem posegel po nadomestku obroka, ker sem le to lahko obdržal v sebi. Žal je vseboval tudi metilheksanamin, ki ni bil naveden na deklaraciji. V tem obdobju ni bilo dneva, da ne bi jokal, preden sem sedel na kolo. Bil sem povsem obupan in vse je bilo črno," je zapisal slovenski kolesar in dodal, da so mu pri Uciju obljubili pomoč zdravniškega oddelka, a je do danes ni dočakal.

Spet si želi dirkati

Brajkovič je še zapisal, da je sam našel pomoč, da mu gre dobro ter da si je povrnil samozaupanje in ljubezen do sebe. Ker verjame, da nisi zguba, če se vsakič po padcu pobereš, si spet želi dirkati.

"Kolesarstvo in jaz sva nerazdružljiva. Vem, da bo nekoč prišel čas za slovo od tega športa, a zdaj ta čas še ni napočil. Od januarja sem nabral 26 tisoč kilometrov in gre mi najbolje v zadnjih sedmih letih. Kolesarstvo mi daje svobodo," je še zapisal Brajkovič in dodal: "Če sem pošten, sem si želel dirkati za reprezentanco na dirki Po Slovenji, a od odgovornih nisem dobil odgovora. Stopil sem tudi v stik z vsemi ekipami na Dirki po Utahu, še sam bi plačal stroške zase. Ni lahko in ne vem, ali bom še dobil priložnost dirkati, a vztrajal bom do konca."

"Ta zapis ni nastal z namenom, da bi se ljudem smilil ali dobil pozornost, temveč izključno z namenom, da opozorim na ta velik problem kolesarstva. In ne bi smel biti takšna tabu tema. Nekdo, ki si zlomi kost in nadaljuje dirko, je slavljen kot junak, drugi, ki se mesece ali leta bori z duševnimi boleznimi, motnjami hranjenja, zasvojenostjo ... pa je šibak. Ne bi smelo biti tako. Sebe sem zdaj razkril in upam, da bom s tem pomagal še komu," je sklenil Brajkovič.