"Če zdaj osvojim zlato medaljo, potem bi lahko rekla, da sem naredila čisto vse"

"Najbrž bom lahko rekla, da sem dosegla cilj, ko ustrelim zadnjo puščico na olimpijskih igrah. Seveda pa to ne bo vse," je pred olimpijskim nastopom v pogovoru za Lokostrelsko zvezo Slovenije povedala Žana Pintarič, ki jo kvalifikacije čakajo v četrtek. Celoten intervju s semiško lokostrelko objavljamo v nadaljevanju.

Žana Pintarič, ti si prva lokostrelka, ki si se uvrstila na olimpijske igre, kar je zelo velik dosežek in eden od tvojih ciljev. Če se vrneva na začetek: Kako si se začela ukvarjati z lokostrelstvom, kaj te je pritegnilo pri tem športu, kdaj si se odločila, da bi se rada profesionalno ukvarjala s tem?

Ko komu povem, kako sem začela z lokostrelstvom, je precej smešno. Lokostrelski klub Paradoks je imel predstavitev streljanja na srečo na vaški veselici pri Stražnjem Vrhu. Tam sva bili s sestro na počitnicah pri starih starših. Ne vem, koliko sem bila takrat stara. Čez kakšno leto ali dve me je dedek peljal na prvi trening, ker sem mu težila, naj mi naredi lok, ker hočem streljati. Pritegnilo me je, da opraviš neko delo zato, da zadaneš, kamor hočeš, in potem čutiš užitek v tem, da si zadel 10 – oziroma takrat sem zadela srečko in hotela streljati dalje. Tudi zdaj, ko vem več o samem športu in sami tehniki, mi je najbolj všeč, kadar padeš v ritem in gre vse »not«. Streljati sem začela pri 9 letih in ravno v Parizu bo 11 let, odkar uživam v lokostrelstvu. Začela sem z ukrivljenim lokom, ker to streljajo vsi v domačem klubu. Namreč cilj je bil spraviti nekoga iz kluba na olimpijske igre. 10 let po tem, ko je Ivana Laharnar nastopila na Mladinskih olimpijskih igrah v Nandžingu, je prišel tudi moj nastop na olimpijskih v Parizu.

Že 11 let si trenirala z mislijo, da bi se rada uvrstila na olimpijske igre. Kateri nastopi na tej poti so se ti vtisnili v spomin?

Rezultat, ki mi je ostal v spominu dolgo preden sem šla na mednarodne tekme, je bil na originalnem tekmovanju 900 krogov v Kočevju leta 2014, ko sem postavila prvi državni rekord. Sledilo je dolgo obdobje, kjer se je veliko dogajalo, najbolj pa se spomnim pokoronskega časa, ko sem intenzivno trenirala in lani prišla v člansko reprezentanco. Svetovno prvenstvo v Berlinu lani je bilo super. Sicer je bilo zelo veliko vetra, ampak sem šla samo dalje in dalje. Za trenerko sem imela Urško Čavič in imam občutek, da sva skupaj prišli do 9. mesta. Brez nje mi zagotovo ne bi uspelo priti tako daleč. Samo sebe sem presentila lani na Evropskem prvenstvu v poljskem lokostrelstvu v Italiji, ker se eno leto prej nisem uspela uvrstiti v reprezentanco za svetovno prvenstvo. Iskreno povedano sem čutila zamero do poljskega lokostrelstva. Ampak sem si rekla, da bom vsaj poskusila na evropskem prvenstvu in kvalifikacij res ne bi mogla boljše ustreliti. (Žana je osvojila tretje mesto med mlajšimi od 21 let z ukrivljenim lokom, op. avt.) V tem letu pa se pozna vsaka mala stvar. Na Evropskem dvoranskem prvenstvu na Hrvaškem sem osvojila srebro. Čeprav se mi je zdelo, da celo sezono nisem dovolj dobro streljala dvorane, se je na koncu vse skupaj zložilo kot mozaik, kot bi rekel trener Gregor Končan. V tarčnem lokostrelstvu je bil lani 640 rezultat na zelo dober dan, letos pa je to moje povprečje. Občutek je dober in zelo sem ponosna.

Kako pa gledaš na svoj nastop na Finalnem kvota turnirju in Svetovnem pokalu v Antalyi, ki sta bili zadnji tekmovanji pred olimpijskimi igrami?

Cela Antalya je bila gor-dol gor-dol. Na ekipnem turnirju za kvote so šle kvalifikacije dobro, malo slabše, ker so bile takrat temperature najvišje. Ženska ekipa smo zelo dobro streljale in malo nam je zmanjkalo. Tisto je bil manjši padec. Čez dva dni pa so bili posamični dvoboji za kvote. Za Slovenijo je bilo veliko upanje, da sta dve lokostrelki prišli v osmino final, zame osebno pa velik poraz (Urška Čavič in Tinkara Kardinar, Žana je izpadla v 1/24). Težko je bilo za pogoltniti, da sem izpadla iz igre. Potem pa se je v roku istega dneva zgodil popoln obrat. Ker nista uspele priti v četrtino, sem bila še vedno notri v igri in moja naloga je bila, da svetovni pokal ustrelim tako dobro oziroma boljše kot kadarkoli do zdaj. Hkrati sem morala imeti boljši rezultat od Urške, s katero bi še lahko imeli dvoboj, katera bo šla v Pariz. Ampak to sem morala samo odmisliti, pljuniti v roke in streljati. In to se je pokazalo na kvalifikacijah, kjer mi je uspelo v prvi polovički odklopiti vse in samo streljati. Iz rezultata se vidi, da sem se odklopila, živci so prišli šele v drugi polovički (336, 314). Med dvoboji sem sledila temu, kar je Marie Horáčková rekla lani v Berlinu, da če si že tam, je brezveze narediti slab strel. Enako sem razmišljala, vsi imamo veter, vsem je vroče, grem naredit dober strel in puščice so šle not. Letos sem prvič spet uživala v dvobojih, ker en teden prej na kvota turnirju zagotovo nisem. (Žana se je na pokalu uvrstila v osmino in osvojila 9. mesto.)

Novica, da si osvojila kvoto na podlagi svetovne rang lestivce, je prišla več kot teden dni po Antalyi. Kako si izvedela in kako si se počutila ob tem?

V resnici je bilo v zakulisju veliko računanja. Približno sem vedela že po svojem nastopu v Antalyi. Sistem je tak, da se del osvojenih kvot od držav iz različnih razlogov vrne in razdeli glede na svetovno rang lestvico. Po dvoboju sem se usedla in trener mi je rekel, da je precej prepričan, da sem glede na uvrstitev na lestvici notri, ampak da bomo seveda počakali na uradno potrditev. Najprej sem reagirala z "aha, okej, v redu". Takoj ko je šel stran sem poklicala domov starše in jima vse povedala. Takrat se je vsa teža zvalila z mene, dosti je bilo jokanja. Ampak naročila sem, da ne smejo nikomur povedati, ker še ni uradno. En teden sem čakala na uradno potrditev World Archery, Lokostrelske zveze Slovenije in Olimpijskega komiteja Slovenije. Ko je bilo končno objavljeno, pa sem spala, po pravici povedano, in imela sem super dan, ker sem se zbudila s to novico.

Jasno je, da je bil nastop na olimpijskih igrah eden od tvojih velikih ciljev v lokostrelstvu. Ali že čutiš, da si ga dosegla, ali še ni postalo resnično, da greš v Pariz?

Najbrž bom lahko rekla, da sem dosegla cilj, ko ustrelim zadnjo puščico na olimpijskih igrah. Seveda pa to ne bo vse. Razen če zdaj osvojim zlato medaljo, potem bi lahko rekla, da sem naredila čisto vse. Še vedno čakam, da grem v Pariz, da lahko rečem "Na olimpijskih sem". Tako malo ljudi gre in ponosna sem nase.

Kako pa potekajo priprave na Pariz? V začetku julija si nastopila tudi na Evropskem mladinskem prvenstvu v Romuniji in osvojila drugo mesto.

Najprej je bilo mišljeno, da ne bom šla na to tekmovanje, če se uvrstim za Pariz. Potem sem dobila klic trenerja, kako bi se mi zdelo iti streljati v Romunijo. Letos smo namreč imele končno mladinsko žensko ekipo (Nina Corel, Tinkara Kardinar, Žana Pintarič so se uvrstile na 5. mesto). V prejšnjih letih sem na mladinskih tekmovanjih streljala samo posamično. Meni bi bilo super, če grem, ker je doma na treningih tudi težko ustvariti pritisk tekme in dvobojev. Zdela se mi je dobra ideja, da malo zapolnim čas od Antalye. Tekmovanje sem vzela kot priprave za olimpijske in bile so dobre priprave. Zdaj pa sva z Žigo Ravnikarjem začela skupne treninge, kjer trenirava streljanje v mešani ekipi. Za ekipe moraš trenirati, če hočeš, da vse poteka, kot mora.

Z Žigo Ravnikarjem sta letos že streljala v mešani ekipi. Kako gledata na nastop na olimpijskih igrah?

Preprosto morava dalje »ribati«. Čeprav imajo olimpijske igre ta prestiž, da so največje tekmovanje za vse športe, so samo tekma, kakršne streljamo celo leto: ustreliš kvalifikacije, dobiš nasprotnika in streljaš. Morda bi bilo narobe ravno, če bi jih dojemala drugače kot vsako drugo tekmo.

Kaj pa bo na olimpijskih igrah zate drugače, kot na vseh ostalih tekmah? Česa se veseliš?

Drugače bo to, da bodo tam tudi drugi športniki. Z navijaškega vidika sem pripravljena, da mi bo ati povedal, s kom vse se moram slikat, da bo imel za svoj arhiv. Mogoče bom izkoristila priložnost, da gremo lahko enkrat na dan pogledat ostale tekme, da vidim, kako sploh potekajo. Zdaj sem 11 let spremljala samo lokostrelstvo.

Ali potem nimaš še kakšnega športa, ki ga spremljaš tako goreče kot lokostrelstvo?

Ne zares. Včasih sem spremljala gimnastiko. In pa motošport sem spremljala s starši, zdaj pa s prijateljico.

Kako pa izgleda tvoje življenje izven lokostrelstva?

Študiram geologijo na Naravoslovnotehniški fakulteti v Ljubljani. Kaj pa počnem, če nisem na faksu in ne treniram? Zadnje leto s sestro živiva skupaj v Ljubljani, zato sem postala amaterski začetnik v kuhanju. Poleg tega kvačkam, ko imam motivacijo, čeprav se komu to zdi dolgočasen hobi, in berem. Predvsem pa poskušam biti v stiku z ljudmi. Če imam luknjo v dnevu, grem s prijateljicami ven in tako nahranim svoje socialno življenje.

Trenutno si zaposlena pri Slovenski vojski kot športnica. Lani si bila tudi ena od prejemnic razpisa Zavarovalnice Triglav Mladi upi. Ali je to nekaj, kar ti omogoča, da se ukvarjaš z lokostrelstvom?

To je velik plus, ker če hočem trenirati za olimpijske igre in uspešno študirati, ne bi mogla zraven opravljati študentskega dela. Zaradi olimpijskega leta sem sicer postavila študij na drugo mesto. Naš šport tudi ni poceni, oprema predstavlja velik strošek. Dobro mi je, da sem plačana, zato da treniram in v zameno morajo moji rezultati slediti načrtu, kar letos so.

Žana, najlepša hvala, da si si vzela čas za intervju in vse v zlato v Parizu!