Črnomaljski planinci obiskali severni Velebit

Člani planinskega društva Črnomelj smo po osmih letih, v soboto 8.6.2019, ponovno obiskali severni Velebit.

Severni Velebit je planinsko območje med Jadranskim morjem in Ličko-gackim poljem. Razteza se od prelaza Vratnik (cesta Senj – Otočac), do prelaza Veliki Alan (cesta Jablanac – Kosinj). Od leta 1999 je to območje razglašeno za nacionalni park zaradi izrazite raznolikosti kraških oblik, bogastva živega sveta in izjemnih naravnih lepot. V tem območju sta tudi stroga rezervata Hajdučki in Rožanski kukovi, ki predstavljata specifičen geomorfološki fenomen, na katerem je do sedaj odkritih več kot 150 jam.

Tokrat se nas je zbralo precej manj, tako da smo na pot odšli s štirimi avtomobili. Skozi največjo vas na Velebitu »Krasno«, kjer je tudi sedež nacionalnega parka severni Velebit, smo se zapeljali do parkirišča v bližini planinskega doma Zavižan.

Mimo doma smo se po Premužićevi stezi sprehodili do Rossijevega zavetišča. Tu smo pomalicali in se malo spočili. Na bližnji Paserićev kuk so se povzpeli trije planinci. Nato smo hojo nadaljevali po stezi do Crikvene (1641 m). Med potjo smo občudovali mojstrstvo graditeljev steze, saj je pot speljana skozi najbolj divji in nedostopen velebitski kras. Cela Premužićeva steza je dolga 57 km in poteka od Zavižana (1594 m) do Oštarijskih vrat (927 m). Zgrajena je bila v štirih letih od 1930-1933. Ni grajena s pomočjo betona in cementa ter sodobnih strojev ampak je uporabljena tehnika suhozidne gradnje.

Vračali smo se po isti poti, ob tem smo se povzpeli še na Gromovačo (1676 m). Z vrha je bil lep razgled proti morju in otokom Pag, Rab, Goli, Prvić in Krk. Malo pred domom na Zavižanu, kjer smo zaključili pohod, so se najbolj zagnani povzpeli še na Veliki Zavižan (1678 m). Ostalim pa nam je, po šestih urah in pol, bolj dišalo »pivo«. Čeprav je prijetno pihljajo in ni bilo prevroče, so bila naša grla presušena in so komaj čakala na hladno osvežitev.

Utrujeni, vendar zadovoljni, smo se še po dnevu vrnili v Črnomelj.