Zavrnil reprezentanco BiH, ker mu je Slovenija dala kruh

Slovenski nogometni reprezentant Jasmin Kurtić je na začetku priprav za kvalifikacijsko tekmo s Severno Makedonijo spregovoril o marsičem. Dotaknil se je dvoboja v Skopju, pozitivne energije slovenskih navijačev, otroških sanj v Beli krajini, očetovstva in nam potožil o tem, kako se ljudje motijo, ko ga doživljajo kot vzvišenega.

Letos je dopolnil 30 let. Spada med najbolj izkušene slovenske reprezentante in rad poudarja, da živi svoje sanje. Je eden izmed številnih Slovencev, ki se dokazujejo v italijanskem prvenstvu. Brani barve Spala in si prizadeva, da bi s slovensko reprezentanco končno nastopil na velikem tekmovanju. Na zadnji tekmi, ko je Slovenija premagala Izrael (3:2), bi skoraj dobil vlogo osmoljenca, saj je storil veliko napako za drugi gol tekmecev, a je nato v zadnji minuti z imenitno podajo zaposlil Vojničana Benjamina Verbiča, ki je dosegel zmagoviti gol. Belokranjec, ponosni očka Matea, si je lahko oddahnil. V pogovoru nam je tudi zaupal, ali ga je zaradi bosanskih korenin kdaj podobno kot Dina Hotića mikalo igranje za reprezentanco Bosne in Hercegovine.

Na reprezentančni zbor ste prispeli zelo dobre volje.

Mene boste vedno videli nasmejanega, ko pridem na zbor reprezentance. Vedno sem dobro razpoložen. Negativne energije v reprezentanci ali pa pri ljudeh, ki me obkrožajo, nočem prenašati.

Vam je pri tem razpoloženju pomagala pozitivna energija, ki je po zadnjih športnih uspehih odbojkarjev, kolesarjev, motokrosistov, kajakašev in kanuistov, plezalcev in še koga preplavila slovenski šport?

Odbojkarji, kolesarji in drugi so dosegli res vrhunske rezultate. Iskreno bi jim rad čestital za dosežke, mi pa se moramo seveda osredotočiti na nogomet. Na naši dve tekmi, ki nas čakata in sta najpomembnejši.

Je zadnja navijaška norija v Sloveniji tudi dokaz, kaj zmorejo naši športniki, ko Slovenija stopi skupaj? Nogometaši v zadnjih letih te evforije niste občutili, tribune so na domačih tekmah bolj ali manj samevale.

V tem trenutku se o tem res ni treba pogovarjati.

To smo omenili predvsem v luči predprodaje vstopnic za dvoboj z Avstrijo, ki so za nedeljski spektakel v Stožicah hitro pošle. Tega prej niste bili vajeni.

Da, to je res, a stadion je za dvoboj z Avstrijo razprodan zato, ker smo fantje dali nekaj več. Vsi skupaj. S tribun se je videla borbenost, navijači so to prepoznali. Borbenost pa te tudi nagradi. Pustili smo srce na igrišču. Dosegli smo dobre rezultate, z njimi pa, to dobro veste, pridejo tudi ljudje na tribune. Če pa jih ni, je nekaj povsem običajnega, da je gledalcev toliko manj. Nogomet je pač čuden šport. Žoga je okrogla, enkrat se lahko obrne na tvojo stran, drugič na drugo … Zato pravim, da moramo stopiti skupaj tudi v težkih trenutkih in nadaljevati svojo pot. Z delom vedno pridejo rezultati.

Nastanjeni ste v ljubljanskem hotelu Austria Trend. Kot da bi hotelo že ime hotela namigniti, da se boste kmalu pomerili s severno sosedo, proti kateri ste letos izgubili v Celovcu.

Zdaj ne mislimo toliko na Avstrijo, ampak le na Severno Makedonijo. To je najpomembnejša tekma. Pravzaprav je vsaka tekma, ki jo imamo pred seboj, najpomembnejša.

Selektor Matjaž Kek je večkrat poudaril, da bi lahko domači remi s Severno Makedonijo (1:1) še dolgo tepel Slovenijo.

Tudi jaz sem prepričan, da smo si zaslužili veliko več, ampak … Makedonija ima kar nekaj dobrih igralcev. Ima dobro ekipo, je stabilna. Vemo, da je po svoje težko vsako gostovanje. V določenih trenutkih bomo morali trpeti in takrat biti prava ekipa, a sem prepričan, da bomo v Skopju imeli svoje priložnosti.

Ste v Skopju že kdaj igrali?

Sem, a se nerad spominjam tekme. Takrat smo izgubili z 2:3, sam pa sem zapravil 11-metrovko.

Se pravi, da vam je po tej tekmi, odigrani leta 2012, mesto ostalo še nekaj dolžno?

Tako je, a se s tem nočem obremenjevati. Takrat smo igrali le prijateljsko tekmo, a mi ni bilo vseeno. Bil sem razočaran, žal mi je bilo, imamo pa nogometaši le tako delo, da je čez teden dni na sporedu že nova tekma, zato hitreje pozabiš na tisto, kar se ti je zgodilo. Zdaj smo malce drugačni. V četrtek bomo zagotovo pokazati tisto, kar znamo, in se borili do konca. Najpomembneje je, da igralci ostanemo zdravi in se dobro pripravimo za boj z Makedonci.

Na sredini igrišča velja v Skopju pričakovati velik boj. Z Renejem Krhinom sta na položajih zadnjih zveznih igralcev, najbolj občutljivem delu reprezentance, vedno bolj usklajen tandem. Na zadnjih tekmah sta, če odštejemo nekatere napake, navdušila selektorja in prispevala pomemben delež k dvema zmagama.

S tem se ne obremenjujem, se pa na žalost mediji. Preveč se obremenjujejo z zvezno vrsto. Res je, zvezna vrsta je srce igre, a ne moremo vedno gledati le nanjo. Če se bo vsa ekipa borila do zadnje žoge, tako napadalci kot tudi obrambni igralci, pa tudi igralci s klopi, ki pridejo v igro, bo ekipa zmagovala. Včasih se zgodi, da kakšen igralec splava na površje in odloči tekmo, a to se dogaja redko. Tekme se ponavadi dobivajo ekipno.

Na zadnji tekmi ste v zadnji minuti prispevali podajo za zmagoviti zadetek Benjamina Verbiča, s katerim je pokopal upe Izraela na točko v Ljubljani. Vam je po zmagi s 3:2 s srca padel kamen, ki se je pojavil po napaki, s pomočjo katere so Izraelci v Stožicah povedli z 2:1?

Pa še kako. Zavedam se, da sem naredil napako, in vsem skupaj sem se opravičil. Tako selektorju kot tudi soigralcem. Po eni strani sem vesel, da se je to zgodilo, ker me je ta napaka naredila še močnejšega. Na njo sem se odzval močno. Ohranil sem mirno glavo, ker sem pač čutil, da si tega ne zaslužimo, saj smo dali vse od sebe. Tako sem razmišljal in to je pomagalo.

Mediji takoj opazimo napake, "umazano" delo, ki ga opravljajo zlasti zadnji zvezni igralci, pa ostaja prikrito. Osvajanje drugih žog, sodelovanje z obrambo, ustavljanje napadov tekmeca …

Tako je pač v nogometu, s tem sem se sprijaznil. Danes te vsak pozna, če si nekomu poslal žogo med noge, če si dosegel atraktiven gol ali pa nekoga preigral tako, da si iz tega naredil spektakel. Ampak dobro … Vsak igralec ve, da bo opažen. Ali z bojem ali pa fintami. Najpomembneje je, da smo dobili zadnji dve tekmi in da se borimo za nekaj zelo pomembnega. Ponosen sem, da sem del te reprezentance. Zaslužimo si nekaj več. Zaslužimo si spoštovanje, tudi boljše rezultate.

Če bi premagali tudi Severno Makedonijo in Avstrijo, bi se lahko močno približali cilju in se prvič uvrstili na veliko nogometno tekmovanje.

S tem bi uresničil svoje otroške sanje. Nikoli nisem bil na velikem tekmovanju, nikoli nisem česa osvojil. Seveda si še kako želim, da bi se uvrstili na Euro 2020, a se o tem ne bomo pogovarjali. Zdaj moramo misliti le na Severno Makedonijo.

In na slovenske navijače, ki se odpravljajo v Skopje v velikem številu. Tudi to je znak, da je v igri nekaj zelo velikega.

Ko so z nami navijači, nam dajo v hrbet dodaten veter. Veliko nam pomenijo. Naši navijači se dvignejo ob vsaki žogi, ki jo osvojimo, ob vsaki dobri podaji, ob vsakem zadetku. Naše tekmece to potem malce prestraši. Našim navijačem res kapo dol za zadnji dve tekmi. A nič še ni končanega. To je šele začetek.

Vaša zgodba o tem, kako ste od 17. do 21. leta opravljali težko fizično delo od šestih do dveh, varili in brusili, se je dotaknila slovenskih src. Vaša pridnost in delovna vnema sta lahko zgled marsikomu.

Lahko, a me mogoče ljudje zaradi videza in govorice telesa malce slabo razumejo. Ali pa slabo ocenijo.

Kaj mislite z govorico telesa?

Mogoče mislijo, da sem vzvišen, da se pretvarjam, da sem ne vem kdo, a ljudje ne vedo, kaj vse se je dogajalo za mojim hrbtom. Kaj vse sem doživel v življenju. Kaj vse sem moral preživeti, da sem prišel do tega cilja in ga uresničil. Da lahko nosim ta dres. Da predstavljam reprezentanco. Kaj vse sem naredil za svoj majhen kraj, kjer sem odraščal. V Kanižarici sem bil dneve in noči na igrišču, vedno sem sanjal o določenih stvareh, ki so se mi pozneje tudi uresničile. Zdaj živim svoje sanje. Ponosen sem na to, kar delam. Hočem biti še bolj ponosen. Upam, da bo le še boljše. Pomembno je le, da ostanem zdrav. Enako velja tudi za ljudi okrog mene. Za sina, ženo, obe družini. Da so vsi zdravi in veseli. Če so ljudje okrog tebe, ki jih imaš rad, zdravi, potem ti nič ne manjka.

Od začetka leta ste mladi očka. V vašo družino je vstopil Mateo.

Da, rojstvo otroka ti spremeni vse. Če sina ne vidim dve uri, se počutim podobno, kot da ga ne bi videl že deset dni. To je nekaj posebnega. Če nimaš sina, si ne moreš predstavljati, kako ti je. Rad imam družino in vse, ki mi želijo dobro.

Tudi vi želite mnogim dobro. Veliko pomagate rojstnemu kraju, zlasti mladim nogometašem.

Nogometni šoli Bele krajine pomagam z opremo, dresi. Za mlade je to zelo pomembno. Seveda, če so otroci v stiski, jim je treba pomagati finančno. Takšnim otrokom, ki imajo voljo do nogometa, pa je treba pomagati materialno. Ko sem bil sam otrok, si nisem mogel privoščiti stvari, ki jih imajo mladi zdaj. Včasih sem imel le eno opremo. Mati mi jo je morala prati vsak dan, ni bilo lahko. Trudim se, da mladim pomagam, kakor se le da. Da imajo tisto, česar večina od nas ni nikoli imela.

Se zavedate, da mladi na vas, vrhunske nogometaše, gledajo s prav posebnimi očmi?

In to še kako. Najpomembneje je, da mladi danes ne smejo videti našega napačnega odnosa do česarkoli. Tako na igrišču kot ob njem. Tudi sam sem bil nekoč na drugi strani in opazoval nogometaše, ko sem pobiral žoge na tekmah Bele krajine. Takrat vidiš vse. Vidiš odnos nekaterih igralcev. Mladi ljudje pa so bolj inteligentni od nas, starejših. Vse si zapomnijo, zato moramo biti previdni, kako govorimo, kako se obnašamo, kakšen odnos imamo do soigralcev, sodnikov, do vsega … Vem, da to ni lahko, da na tekmah včasih kakšna beseda uide v afektu ali pa kaka gestikulacija zaradi nervoze. A bolj pomembno je, da smo pravi vzor mladim.

Ali to poudarja tudi selektor Matjaž Kek?

Seveda. S selektorjem smo dobili neko pozitivno kohezijo. Ustvaril se je neki zid, da res ne pogledujemo naprej in ne letimo. Vsak trening delamo resno. Ni nobenega norčevanja. Dajemo vse od sebe, potem pa to prenesemo tudi na tekmo. Če smo pravi, smo lahko neugodni za vsako ekipo.

So vas dodatno združile hude zdravstvene težave pomočnika selektorja Igorja Benedejčiča?

Res nam je bilo hudo. To nam je dalo pozitiven zagon. Če se to zgodi osebi, s katero si vsak dan, s katero vsak dan delaš, se pogovarjaš, analiziraš tekme, živiš z njo en teden ali deset dni, kolikor smo skupaj, ti je res hudo.

Vaši starši prihajajo iz Bosne in Hercegovine?

Da.

Eden najboljših igralcev Prve lige Telekom Slovenije Dino Hotić se je odločil, da bo igral za reprezentanco BiH. Ste imeli zaradi svojih bosanskih korenin kdaj podobne dileme, razmišljanja, dvome ali morda celo čutili pritiske?

Ne, pred sedmimi leti sem dobil vpoklic od Slaviše Stojanovića. Takrat me je poklical prvi, teden dni pozneje pa sem prejel klic iz Bosne in Hercegovine, kjer so me želeli spraviti v bosansko reprezentanco. Iz tega ni bilo nič, saj sem jim takoj rekel, da sem se odločil za Slovenijo. To bi storil tudi, če bi poklicali pred Stojanovićem.

Zakaj?

Slovenija je moja država. Ni enako, če igraš za drugo državo, pa čeprav so od tam v Slovenijo prišli tvoji starši. Vse spoštovanje, ampak … V Sloveniji imam vse. Imam prijatelje, ljudi, ki so mi dali kruh. Slovenija mi je dala kruh. Dala mi je streho nad glavo. To so stvari, ki jih moraš spoštovati. Zaradi tega sem se odločil res lahko. Odločil sem se takoj. Ni bilo dvoma, da bi bilo drugače. Reprezentanci BiH sem rekel ne. Sprejel sem vpoklic v slovensko reprezentanco, izbrani vrsti BiH pa rekel adijo.

Bi nam lahko za konec pogovora zaupali svojo napoved razpleta dvoboja v Skopju? Kaj pravi vaš šesti čut?

Ne, tega ne bom komentiral. Bomo že videli. Vprašajte me raje po tekmi (smeh, op. a.).