Prvi konec tedna v avgustu 2019 smo se člani vseh treh belokranjskih planinskih društev odpravili na skupni izlet na očaka Triglava. Zbralo se nas je za poln avtobus, kar je prej izjema kot pravilo. Seveda tura na Triglav privlači precej bolj kot pa izlet na kakšen manj znani vrh, vendar kljub temu težko nabereš za poln avtobus pohodnikov. Vreme je dobro kazalo, ko smo se v zgodnjih jutranjih urah odpravili na pot. Pri tistih pohodnikih, ki so se prvič odpravljali »osvojit« Triglav, je bilo zaznati kar nekaj negotovosti, da ne rečem strahu, vendar smo vodniki skušali to omiliti, kolikor se je pač dalo. Podali smo informacije iz prve roke glede težav in nevarnosti na poti.

Pri Aljaževem domu v Vratih smo se opremili in malce pomalicali, kajti čakala nas je kar naporna pot do Kredarice. Razdelili smo se v dve skupini; večja se je napotila po zahtevnejši Tominškovi poti proti Staničevi koči na triglavskih podih, manjša skupina pa je šla po poti čez Prag, ki ni bistveno lažja, le nekoliko daljša je. Pri spomeniku s klinom smo se ločili. Zagrizli smo kolena v senčnati gozd pod strma pobočja Cmira. Polagoma smo pridobivali višino in odpirati so se nam začeli širni razgledi na okoliške gore. Pred začetkom jeklenic smo se opremili z varovalno opremo in zaplezali ob varovalih navzgor. Brezdanji prepadi so marsikomu pospešili srčni utrip, vendar je vse potekalo varno. Le helikopter nekje nad Škrlatico je malce motil zbranost pri vzponu. Kasneje smo izvedeli, da je reševal ponesrečenega planinca. Pri studenčku pod Begunjskim vrhom smo malce počili in si nabrali novih moči za nadaljnji vzpon. Prek razdrapanih podov smo krenili proti Staničevi koči. Pozdravit so nas prišli tudi domačini kozorogi in nam pripravili pravo predstavo o plezanju.

Pri Staniču smo se sešli z ostalimi udeleženci, ki so šli po poti čez Prag. Po daljšem počitku smo po grebenu Rži odšli proti Kredarici. Vrh Triglava se je sramežljivo ovijal v meglene koprene, ki niso obetale nič dobrega, zato smo kar malce pospešili korak. Spet smo zagledali helikopter, ki je tokrat krožil okrog triglavskega grebena in lebdel tik pod vrhom. »Pa ne, da je spet kaj narobe ...« sem pomislil. Pa je bilo in to hudo narobe. Pri sestopu z vrha je zdrsnil hrvaški planinec in se ubil. Kaj slaba popotnica za naš jutrišnji vzpon. Posebej tisti, ki so se prvič nameravali povzpeti na vrh, so bili kar malce negotovi, mogoče celo preplašeni.

Spanja je bilo bore malo, vsi smo z negotovostjo čakali jutro. Zgodaj smo vstali in se opremili za vzpon. Temperatura zunaj je bila skoraj zimska, na srečo se je vsaj veter umiril. Sončna krogla je pokukala izza Rži in žarki so pozlatili prej sivo triglavsko pečevje. Polni pričakovanja smo se odpravili proti vrhu. Začetna negotovost se je kmalu razblinila kot jutranje meglice in zaplezali smo proti vrhu. Seveda ni šlo hitro, kajti množica planincev se je odločila osvojiti vrh Triglava. Mogoče so komu z manjšo telesno pripravljenostjo kar prav prišli postanki, da je prišel do sape in se nadihal. Pa tudi paziti smo morali na vsak korak in se vpenjati v jeklenice, kajti prepadi so bili kar spoštljivi. V slabih dveh urah smo končno dosegli vrh. Breme negotovosti je padlo z ramen, žareče oči in nasmejani obrazi so zgovorno povedali vse. Širni razgledi so bili resnično osupljivi. Slovenija je bila kot na dlani; od karavanške verige na severu prek kamniških planin, Posavskega hribovja s Kumom do oddaljenega Snežnika na jugu in bleščečega morja v Tržaškem zalivu. Na zahodu pa Krn, Montaževo kraljestvo, Jalovec, Mangart, Kanin ... skratka božansko!

Sledil je krst »prvopristopnikov«. Vodniki smo bili predvsem pri ženskem svetu malce prizanesljivi in smo udarjali bolj simbolično. Še skupinska fotografija in že smo se morali odpraviti navzdol, kar je bilo na nekaterih mestih celo težje kot pri vzponu. Zbranost ni smela popustiti vse do vznožja stene. Sestopili smo po nekoliko lažji poti na jug proti koči Planika. Tu smo počivali, pomalicali, poskusili hmeljni napitek ... Težji del poti je bil za nami, čakal nas je še sestop mimo Vodnikove koče na Rudno polje na Pokljuki. Triglav se je ponovno ovil v meglo, ko smo po strmih gruščnatih pobočjih krenili navzdol. Noge so postajale vse težje, utrujenost je naraščala. Cvetoče poljane ob poti nad Velim poljem smo tako opazili le z enim očesom. Neskončno dolga pot pod Toscem do Studorskega prevala je tako minila kot v morečih sanjah. Klanci nad planino Konjščico so nam izpili še zadnje atome moči in avtobus na Rudnem polju smo doživeli kot odrešitev. Vendar so bile vse tegobe v hipu pozabljene, kajti zavest, da smo osvojili vrh Triglava in to varno in brez poškodb, odtehta vse napore in preliti znoj. Lepo smo se imeli ta dva dni in spoznali, da lahko tudi planinci s treh planinskih društev organiziramo in izpeljemo nepozaben izlet v gore. Upam, da nam še kdaj uspe kaj podobnega.