Izlet črnomaljskih planincev na Viš

Vremenska napoved za prejšnji konec tedna ni prav veliko obetala, pa smo se vseeno odpravili v gore. Za cilj smo si izbrali enega od velikanov Zahodnih Julijcev – božanski Viš.

Izredno rano (ob tretji uri zjutraj) smo se odpeljali novim doživetjem naproti. Vreme je kazalo bolj kisel obraz, vendar ko smo pred seboj zagledali škrlatno ožarjene stene Viševe skupine, so se tudi nam obrazi razjasnili. Toda vreme je še preizkušalo našo odločnost; že na izhodišču ture pod viško planino je začelo rahlo pršeti. »Saj bo ponehalo, napoved pravi drugače ...« sem sam pri sebi slepo verjel vremenarjem. »Gremo vsaj do Corsijeve koče, potem bomo pa videli«.

Pri koči je vztrajno rosilo, tako da sta naša morala in optimizem nezadržno kopnela. Po posvetu smo sklenili, da opustimo vzpon po načrtovani zelo zahtevni poti Anita Goitan in skušamo Viš osvojiti po »normalki«, ki je samo zahtevna, predvsem pa hitrejša. Kolikor višje smo prihajali, lepše je postajalo vreme. Gladke plošče nad preduhom so bile še nesramno mokre in spolzke, na vršnjih pobočjih pa nas je obsijalo sonce in prešerne volje smo napredovali proti vrhu Viša.

Na severovzhodnem grebenu so se nam odprli brezdanji razgledi v globine žabniške krnice in na Višarje nad njo. Meglice so sramežljivo zastirale Višev vrh, vendar smo njegovo bližino kar slutili. In potem ... se nam je iz megle pokazala Marija, namreč kip na vrhu. Mogoče je komu izmed nas tudi odleglo, da ni bilo več treba navzgor in se mu je dobesedno »prikazala Marija«.

Širni razgledi na vrhu so poplačali ves vloženi trud. Mogočni Montaž nad zasanjano Zajzero, divji greben Poliških Špikov, od kavern preluknjani vrh Koštrunovih špic, širno pogorje Kanina, še celo naš Triglav s svojimi podaniki nas je pozdravljal tam v daljavi. Skratka razgled kot v pravljici.

Pa so megle kmalu zagrnile zastor in odpravili smo se navzdol. Pri sestopu smo si privoščili delček poti Anita Goitan do Mojzesove škrbine in se naužili brezdanjih prepadov Zadnje Špranje. Sestop s škrbine je bil potem le še formalnost in kar poleteli smo navzdol do Corsijeve koče. Pivo, začuda Zlatorog, je kakor balzam teknilo izsušenim grlom. Po izdatnejšem počitku pa smo pod Kapno steno in nebotičnimi ploščami Beljaškega stolpa sestopili v dolino.

Kaj naj rečem za konec: dan, ki sprva ni kaj prida obetal, se je razvil v sončno doživetje čudovitih gora Viševe skupine. Sleherni udeleženec je bil zadovoljen, da se nismo ustrašili vremena in z malo sreče preživeli nepozaben dan v objemu gora.