Jurij Kure in namizni tenis
Da bi približali namizni tenis v Beli krajini, smo se odločili da objavimo pogovor z enim od naših najbolj aktivnih članov kluba, ki igra namizni tenis od otroštva…
1. Kako bi opisali začetek vašega igranja namiznega tenisa?
Bilo je leta 1971, ko sem bil v 4. razredu OŠ Stari trg ob Kolpi in takrat me je učitelj telovadbe Vinko Kobe navdušil za namizni tenis. Z ostalimi učenci smo vihteli loparje na podstrešju šole, kjer se je nahajala ena miza, ki je bila izdelana doma. V času osnovne šole sem se redno udeleževal vseh šolskih lokalnih in regionalnih tekmovanj v namiznem tenisu. Po končani osnovni šoli sem nadaljeval šolanje v Ljubljani in bil nastanjen v internatu. Na srečo je imel internat majhno telovadnico z eno mizo za namizni tenis, ki je bila vedno zasedena, saj je bil interes za igranje izjemno velik – pravilo je bilo, da je zmagovalec vedno ostajal na mizi. Po pridobitvi poklica kovinar, sem odšel v vojsko (najprej v Niš, zatem v Sarajevo) in v obeh kasarnah igral namizni tenis – kolikor je bilo možnosti, in tam bil med boljšimi.
2. Kaj je sledilo po vojski, ko ste prišli domov?
Zasledil sem, da se igrajo turnirji v namiznem tenisu v Beli krajini, in sicer na Butoraju, v Tribučah in Semiču, na katere so prihajali tudi igralci iz Novega mesta. Tam sem spoznal tudi veliko novih ljudi, med njimi tudi Tomaža Pezdirca, Milana Matića in Rudija Juda, ki so bili med boljšimi in kateri so me povabili, da pridem igrati za njihovo ekipo KMS Malerič. Tako sem prvo tekmo za omenjeno moštvo igral leta 1997 v belokranjski namiznoteniški ligi, ki je bila ustanovljena leto poprej 1996. Ustanovil jo je Igor Podkrižnik, ki je prišel iz Ljutomera kot učitelj telovadbe. Liga se je igrala prav tako na Butoraju, v Tribučah, Semiču in Starem trgu. Naj omenim, da so rekreacijski turnirji in liga bili na sporedu ob različnih dnevih.
3. Kdaj ste začeli z igranjem namiznega tenisa na Hrvaškem in koliko časa ste tam igrali?
Leta 1999 sva s Tonetom Špringerjem odšla na rekreacijski turnir v Duga reso, ki ima bogato tradicijo v namiznem tenisu, saj je v njihovi šoli poniknilo veliko igralcev, med njimi tudi Anton Stipančić in Franjo Capan. Prav Franjo me je povabil, da pridem leta 2000 igrati rekreativno županijsko ligo (v nadaljevanju županijska liga), ki se je igrala v dvorani Zvečej v Duga resi. Začetki so bili težki, saj prvi dve leti nisem zmagal niti ene tekme, zatem pa sem začel zbirati zmage in kmalu osvojil medaljo v županijski ligi v posamični konkurenci. To je bil dodatni elan, da sem se začel udeleževati tudi rekreacijskih turnirjev v Dobrovcih, na Generalskem stolu, Karlovcu, itd… Zaradi napredovanja v tehniki in igri sem leta 2000 v županijski ligi v Duga resi, osvojil prvo mesto tako v ekipni kot tudi posamični konkurenci. Prav tako naj povem, da sem štiri leta igral aktivno za NTK Ogulin, in sicer v 3. in 4. hrvaški namiznoteniški ligi. Aktivni član županijske lige sem bil do leta 2013 in ko sem povedal svoje izkušnje ostalim slovenskim igralcem je tudi nekaj od njih pričelo igrati v županijski ligi. Med njimi so bili Rajko Trempus, Ivan Kajin, kasneje pa tudi Jani Dražumerič, Ivan Klobučar, Tomas Kuhar in drugi.
Zadnjo medaljo sem osvojil leta 2013 v tekmovanju Masters 8, kjer sem zasedel 3. mesto.
4. Na katerih tekmovanjih ste še sodelovali?
V času od 1998 do 2013 sem igral na mnogih rekreativnih turnirjih po Sloveniji. Naj tudi omenim, da sem več let sodeloval tudi pri sindikalnih igrah, kjer sem igral za Komet Metlika, Begrad Črnomelj in SŽ Semič. Tako so me sindikalne igre zanesle po celi Sloveniji in vedno bile uspešne, saj sem vedno osvojil eno od prvih treh mest.
5. Kako pa je bilo z igranjem namiznega tenisa po Evropi?
Želja po namiznem tenisu me je vodila še naprej, zato sem se udeležil več tekmovanj po Evropi, in sicer:
– Leta 2001 sem se udeležil balkanskih športnih iger v namiznem tenisu, ki so potekale v Bolgariji. Na tekmovanje me je povabil Boris Govednik iz Metlike, ki je tudi igral namizni tenis in istočasno je bil predsednik komisije za šport tekstilnih delavcev Slovenije. Na turnirju je sodelovalo približno 60 igralcev, kjer smo od 15 moštev zasedli sredino lestvice, prva je bila ekipa iz Rusije.
– Leta 2005 sem se udeležil Evropskega prvenstva v Bratislavi za veterane. Takrat sem dokončno spoznal, kako zanimiv šport je namizni tenis iz vidika znanja in tehnike, ker ko misliš da znaš (vse), potem vidiš boljšega igralca in spoznaš, da je še veliko prostora za učenje in napredovanje.
– Leta 2006 sem se udeležil svetovnega prvenstva za veterane v Bremnu v Nemčiji. Turnir je potekal v veliki dvorani, kjer je bilo postavljenih 150 miz. Tam sem spoznal legendi Jugoslovanskega namiznega tenisa Dragutina Šurbeka in Zorana Kalinića, pa Šveda Appelgrena, Rusa Amelina in Kitajca Lio Lianga, večkratnega svetovnega prvaka. Kot zanimivost naj omenim, da je bilo skupaj okrog 3600 igralcev, ki so bili razporejeni v starostne kategorije. Kakovost igralcev je bila tukaj še na višjem nivoju, saj so bili igralci iz celega sveta – tudi iz Kitajske.
– Leta 2007 me je pot vodila na evropsko prvenstvo za veterane v Rotterdam na Nizozemsko.
– Leta 2009 sem sodeloval na Evropskem prvenstvu za veterane v Poreču na Hrvaškem.
– Leta 2011 sem se udeležil Evropskega prvenstva za veterane v Češkem Liberecu.
– Leta 2012 sem se udeležil svetovnega prvenstva za veterane v Stockholmu na Švedskem.
6. Kakšni so vaši najboljši uspehi in koliko pokalov ste osvojili?
Težko opredelim najboljši uspeh, vendar če bi izpostavil je 16. mesto v konkurenci dvojic – skupaj z Estoncem, na evropskem prvenstvu v Češkem Liberecu iz leta 2011. Številčno sem osvojil približno 230 pokalov in medalj skupaj.
7. Zakaj ste zmanjšali igranje namiznega tenisa?
Ob izgubi službe leta 2013 sem zbolel za parkinsonovo boleznijo, kar je bilo veliko presenečenje in velik udarec za mene in najbližje, zato sem se tudi bolj posvetil bolezni. Ob spodbudi prijateljev in zdravnikov, kateri so mi svetovali razgibavanje sem se po nekaj letih premora zopet odločil za rekreativno igranje namiznega tenisa, ki ga igram kot član NTK Bela krajina v Črnomlju.
8. Kako dolgo ste povezani z NTK Bela krajina Črnomelj?
Že pri ideji, da bi zasnovali NT klub v Črnomlju sem bil zagovornik le-tega in pomagal pri ustanovitvi. Klub je bil ustanovljen leta 2000 in največ zaslug za ustanovitev ima zagotovo Damjan Dulc. Tako sem od leta 2000 tudi član NTK Bela krajina.
9. Kolikor smo seznanjeni greste kmalu na svetovno prvenstvo, nam lahko kaj več poveste o tem?
Pred 3 leti sem se včlanil v društvo Trepetlika, ki se ukvarja z bolniki s parkinsonovo boleznijo. Ko sem se včlanil sem zraven tudi napisal, da sem igral namizni tenis in pred par meseci so me iz društva poklicali in sporočili, da je od 12. oktobra do 16. oktobra letos na sporedu svetovno prvenstvo za igralce s parkinsonovo boleznijo v namiznem tenisu, ki bo v Puli. In zato sem se pred dobrim mesecem srečal tudi s selektorjem slovenske reprezentance in nekdanjim reprezentantom Gregorjem Komcem, ki je na podlagi pogovora in opravljenega treninga določil smernice za naprej. Zato se sedaj tudi bolj intenzivno pripravljam na svetovno prvenstvo.
10. Komu priporočate namizni tenis ?
Namizni tenis priporočam vsem, ki bi se radi dolgo ukvarjali s športom, saj je primeren tudi za starejše ljudi. Zato tudi pravijo, da je namizni tenis šport za vse generacije.
11. Imate za konec še kakšen komentar?
Naj omenim, da sem v vseh teh letih preko namiznega tenisa spoznal veliko novih ljudi in dobil tudi nove prijatelje s katerimi imam še vedno stike. Prav tako pa bi se zahvalil vsem, ki so mi pomagali na športni in življenski poti, in sicer od posameznikov do raznih društev, športnih kolektivov, namiznoteniških klubov in seveda članom NTK Bela krajina, kjer me še vedno toplo sprejemajo in pomagajo. Zahvala tudi sledečim sponzorjem za pomoč pri odpravi na svetovno prvenstvo v Pulo:
– ŠD Kolpa
– Tine & Co. d.o.o. Radenci
– Turistično društvo poljanska Dolina ob Kolpi