Prvega ne pozabiš nikoli!

Življenje sestavljajo male in velike stvari, male in velike želje, dobri in slabi dnevi, takšne in drugačne sanje… In realnost. Pravijo, da je težke stvari v življenju najbolje opraviti na hitro. Kot odlepiti flajšer iz, komaj za silo, zaceljene rane. Kakorkoli… Že leta ljubim drugega: močno in brezpogojno. Zdaj veste vsi, povedano je, napisano… in malo je lažje.

Ime mu je Split in poznava se 8 let. Redko se srečujeva, preredko in vedno prekratko, ampak vedno zadovoljno, vedno strastno. Vsaj kar se mene tiče. Prvo srečanje je bilo usodno, Split me je posrkal vase in postala sem del njega. In vsako najino slovo je boleče, vsak »Adio« zareže v mojo dušo.

Počasi in z vsakim srečanjem mi je razkazal del sebe, zapeljivo in nežno me je vabil v svoj cvet in poglabljal mojo ljubezen. Dioklecianova palača na Rivi, pa Bačvice in Ovčice, Marjan, Žnjan, mogočni stadion Poljud… stari grad z malimi, ozkimi uličicami…that's Amore.

In leta minevajo in leta nas spreminjajo. No, vsaj mene so. Nekaj, kar sem od nekdaj sovražila in nikoli, res nikoli delala, se je počasi in tiho zavleklo vame. Na moževo spodbujanje naj vsaj poskusim, sem bila dolgo imuna, počasi pa sem vseeno začela. Iz 100 sem prišla na 500, pa počasi do kilometra, dveh… teka. Ko sem dosegla 5ko sem bila prepričana, da je to to – zgornja meja mojih sposobnosti; ko pa sem čez leto brez težav premagala 10 kilometrov, sem se začela potiho spraševati ali bi ga zmogla. Enkrat, v prihodnosti, morda v naslednjih treh letih… In v meni ni bilo nobenega dvoma, da bo moj prvi polmaraton pripadel prav njemu, mojemu Splitu.

Sanje o polmaratonu niso bile nikoli del mojega bistva, mojega jaz, moje osebnosti; od nekdaj sem dosežke maratonskih razdalj pripisovala določenim »polbožanstvom«. Ampak nova ideja se je zasidrala v moji glavi in vztrajala. In vsakega februarja, ko sem moža spremljala na Splitskem maratonu, se je oglašala še glasneje in še bolj vztrajno: »Naslednji bo tudi tvoj…«. In spet sem naslednje leto stala v ciljni ravnini na Rivi in čakala nanj…

Tokrat bo drugače, sem si rekla oktobra, ko sem naju prijavljala na tekaški spektakel v Splitu. In sem, tudi sebe sem prijavila na polovičko. Na vprašanja prijateljev ali bom zmogla, sem tolažila samo sebe in svojo vest: »Milom ili silom… Do februarja je še daleč.« Moji treningi so potekali tako-tako: 5-ke in občasne 10-ke, pa tekaška proga; zadnji mesec pa mi je vreme naklonilo milino za zunanje kilometre; največkrat na samotnih tekih s posebnim glasbenim izborom v ušesih, občasno z motivatorjem, ki že 21 let greje mojo posteljo...

Zadnja nedelja februarja…

Še včeraj sem se hvalila kako odlično se počutim, nobene treme, nobenega strahu. Nedeljsko jutro, dan D…nov dan, nova zgodba. Trema, strah, negotovost, slaba vest, pomisleki, če so bili vsi moji treningi dovolj, da dosežem cilj v limitu… Družina, ki me spremlja, me bodri, da zmorem, da se vidimo kmalu, da me čakajo… Postavim se v koridor, sektor D – v višje nimam kaj rinit, časovnica dveh ur je zame nedosegljiva. Vijem prste na rokah, ohranjam noge tople, mencam na mestu, ker premaknit se v masi 3000 ljudi itak ne moreš. Solze mi silijo na oči: Kaj me čaka? Poleg mene stoji »podoben primerek«, ki si mrmra staro pesem Fosilov Bilo mi je prvi put… Ok, nisem sama, vsaj še ena je takšna... Malo mi je lažje, pa ne veliko. Še 5 minut do starta, po Rivi se razleže himna Splitskega maratona, Oliverjeva Ispod sunca zlatnoga, za njo pa Dinov Ništa kontra Splita…5, 4, 3, 2 in pok. Razburjena in nervozna si rečem…to je to, kreni, … in nekje v oseminsedemdesetem možganskem zavoju se oglasi refren Ništa mi neče ovaj dan pokvarit, vapšuvarivari, vapšuvarivari….

Riva, Marmontova, mimo Grgura Ninskog, pa na glavno vpadnico… Dobro mi gre, tudi vzponi niso (še) prehudi. Prvo vodno postajo preskočim, ne potrebujem okrepčil. Pred Loro me prehitita prijatelja Nike in Damir iz BMW moto kluba Dalmacija, ki z motorji vodita maratonce na 42-km razdalji. Prepoznala sta me in me vzpodbujata (in ponudita prevoz, če ne bi šlo). V redu je, gre, zmogla bom… Pred Loro me na okrepčilni postaji čaka prijateljica Sandra, ki že leta volontira kot prostovoljka na Splitskem maratonu. Z objemom mi vlije novih moči in nadaljujem. V mislih kalkuliram in seštevam čas, minute, razdalje, hitrost… Pred sabo zagledam vojaka, ki me usmerjata v vojaško pristanišče Lora… Poklon organizatorju – vstop v Loro je praktično nemogoč, če nisi »vojno lice«. Lora je namreč sedež Hrvaške vojne mornarice in je edina Pomorska baza na Hrvaškem. In nam, maratoncem, je omogočen ogled te baze, veličastnih vojnih plovil, podmornice, skozi celotno bazo stoji vojaška mornarica v uniformah in tiho vzpodbuja tekače. Veličastno. In to z veliko začetnico. Zapustimo Loro, približujemo se Poljudu … glasno bobnenje na vhodu Hajdukovega stadiona. Dva tipa sta razpalila po bobnih, da te kar povzdiguje in Poljud obkrožiš dokler rečeš keks. V misli si prikličem traso – zdaj me čaka Marjan. Skoraj me sezuje, ko opazim, da mi nasproti teče sestrična Lenčka, stara maratonska mačka. Ve, da je to moj prvi in mi zaželi vso srečo in lahke noge do cilja. Marjan – lep, skrivnosten, v zavetju borovcev čaka name, na moj odziv, na mojo reakcijo. Počasi ga požiram, vse njegove vzpone, vsak ovinek posebej in čakam, kdaj se bo pred mano odprl razgled na Rivo in Split. Na šestnajstem kilometru se oglasi moj mož … Ja, vem, končal si, čestitam…prihajam, nekako bo šlo. Sprašuje kako sem. V redu, noge super, kolena držijo, roke so problem, prsti so mi zatekli, mravljinci nočejo ven. Stresaj z rokami, spusti jih, mi svetuje. Morda bi bilo bolje, če mi ne bi potem razodel kaj me čaka, da je pred mano še zadnji, najtežji, 500 metrski vzpon. Ta me je ožel…zelo, ampak tudi ta se je končal in čakali smo me zadnji 3 kilometri do cilja. Spust po Trumbićevi obali do šetnice na Obali Hrvatskog narodnog preporoda me je navdal z novo energijo. Zdaj vem da bom zmogla, zdaj vem, da bom v cilju tudi jaz, Beti sz Semča, prejela to spominsko kolajno, katero si želim že toliko let. Zdaj vem, da je vsak cilj dosegljiv, če je človek vztrajen in je njegova želja močna.

Riva, zadnjih 100 metrov. Vem, da so moji tu nekje ob progi in me vzpodbujajo, ampak jaz gledam samo semafor…2,31,31. Za marsikoga neznačajen in nepomemben čas, meni pa pomeni zmago, zmago same nad sabo in dokaz, da zmorem. V cilju me pričaka Matjaž, vidim, da je ponosen name, sprašuje, če sem OK, kako so moje noge. Vse super… Vse bo dobro, vse bo minilo.

Hvala ti Split za vse, za moj prvi polmaraton, za vse grenko-sladke bolečine, za to, da sem (zopet) ponosna sama nase. Oprosti, ker bom verjetno tekla zdaj tudi v drugih mestih, ampak vedno se bom vračala tebi. Zagotovo.