Šahovski intervju z Darjo Kapš

Meseca maja sta me kontaktirala Anže Mlakar in Gašper Polanec, študenta 3. letnika programa Novinarstvo (FDV), da bi se rada z mano srečala in pogovarjala o šahu. Njuna obveznost v okviru študijskega predmeta na fakulteti je predvidevala izvedbo intervjuja na določeno temo. In simpatična študenta, ki sta med drugim velika ljubitelja šaha, sta si za sogovornico izbrala prav mene, ki o kraljevski igri res lahko govorim cele dneve in noči.

Debela ura pogovora je ekspresno minila, fanta pa sta me prijetno presenetila z njunim širokim in poznavalskim naborom vsebin. Pozneje se je izkazalo, da je njun profesor znani in izkušeni novinar Slavko Jerič, ki ga zaradi njegove izjemne strokovnosti, poglobljenosti in profesionalnosti zelo cenim.

Razveselila me je tudi novica, da je šah med študenti še kako živ. Gašper mi je namreč zaupal, da se s kolegi v partiji šaha še posebej radi pomerijo v primeru sončnega vremena, ko lahko igrajo zunaj na prostem. Morda pa si lahko v prihodnosti na pobudo študentov obetamo kakšen zanimiv šahovski dogodek na Fakulteti za družbene vede.

Vabljeni k branju njunega končnega izdelka…

Šah je igra, ki naj bi se razvila že pred 1500 leti, interes za učenje pa postaja iz leta v leto večji. O kraljevski igri smo se pogovorili z Darjo Kapš, ki je pred leti kot prva Slovenka pridobila časten naziv šahovske velemojstrice.

Od kje sploh ljubezen do šaha?

Ljubezen do šaha mi je dal dedek. Pri sedmih letih, ko sem začela hoditi v osnovno šolo, smo se morali vsi učenci vpisati v šahovski krožek, ki je takrat veljal za najboljši šahovski krožek v Sloveniji. Moj dedek je bil invalid brez noge, svoje popoldneve pa sem preživela v njegovem varstvu. Zelo rada sem bežala od doma in se potepala po drugih vaseh, zato me je dedek en dan posedel za šahovnico. Igro mi je predstavil na zelo zanimiv način, tako da sem jo hitro vzljubila. Proti njemu sem vedno izgubljala, kar me je gnalo k temu, da sem še bolj trenirala in na šahovskem krožku ter prvih turnirjih nizala odlične rezultate.

Kakšno vlogo ima šah v vašem življenju izven turnirskih dvoran?

Prisoten je v vseh segmentih. Na začetku sem ga igrala ljubiteljsko, v študentskih letih skorajda profesionalno, zdaj pa se s šahom v najširšem pomenu ukvarjam poklicno. Šah se je še posebej pomaknil v ozadje, ko sem postala mama trem otrokom, kljub temu pa sem ga še zmeraj spremljala na dnevni bazi.
Zadala sem si poslanstvo, da šahu povrnem vse, kar mi je dal, pa ne samo rezultatsko, ampak predvsem v kakovosti, ki jo šah prinaša. Verjamem, da šah dela ljudi boljše, da iz njih potegne najboljše in vpliva na boljše odločitve v življenju. Dandanes svoj čas posvečam organiziranju turnirjev, učenju otrok, pisanju člankov in navsezadnje tudi promociji šaha na vsakem koraku.

Kako ste dosegli naziv velemojstrice? Kateri dosežki na tej poti vam najbolj prinašajo ponos?

Dosežek velemojstrstva je zagotovo krona v moji šahovski karieri. Med letoma 2000 in 2005 se je v Sloveniji ustvarila močna ženska konkurenca. Bile smo tri punce v igri za to, katera bo postala prva velemojstrica. Bile smo dobre prijateljice, ampak tudi rivalke, obenem pa so nas tudi pričakovanja šahovske javnosti gnala k temu, da je to postalo celo nekakšno tiho tekmovanje. V tistem obdobju sem trenirala šah po osem ur na dan, študij sem postavila na stranski tir in se res posvetila temu, da mi je v roku treh let uspelo priti do naslova velemojstrice. Sem bila pa ena izmed mnogih šahistk, ki niso imele priložnosti in pogojev, da bi se lahko s šahom profesionalno ukvarjale. Sem pa tudi sama kasneje analizirala za nazaj in ugotovila, da tudi jaz nisem šaha nikoli doživljala toliko profesionalno, da bi se bila pripravljena odreči družini oziroma službi.

Kateri so bili največji izzivi na tej poti? Čemu ste se največ žrtvovali?

Najhujše je bilo to, da sta na račun šaha trpela študij in družina. Mislim zato, ker se moraš resnično odrekati posameznim zadevam. Moja šahovska kariera pa vseeno ni bila toliko profesionalna, da bi šlo za odrekanje na nivoju Tine Maze, ki je karieri podredila celo življenje in celo zdravje.
Pri meni je bilo vse zelo povezano predvsem s to ljubeznijo do šaha, tako da nikoli nisem sovražila treningov, vse turnirje pa sem smatrala kot novo dogodivščino, izkušnjo. Kamorkoli sem šla, sem poskusila kraje doživeti tudi turistično ter spoznati kulturo in ljudi.

Omenili ste, da šaha niste jemali profesionalno. Če pogledate nazaj, bi iz tega vidika karkoli spremenili?

Zelo mikavno je, da bi poizkusila in videla, kje so moje meje. Trenerji so mi zmeraj govorili, da sem lena ter da sem romantična šahistka, ki raje ustvarja za šahovnico, kot da bi se predčasno pripravila na nasprotnika. Kljub temu pa mi ni žal, saj sem na ta način dosegla širino, ki je kot profesionalna šahistka verjetno ne bi mogla. Zmeraj pa ostaja vprašanje, kaj bi bilo, če bi bilo.

Kakšen se vam zdi trend popularnosti šaha v zadnjih letih? Se število šahistov povečuje ali upada?

Z besedami ne morem opisati, kako zelo se je število povečalo. Eden izmed razlogov je vsekakor Magnus Carlsen, ki je leta 2013 postal najmlajši svetovni prvak, ki je s svojo atraktivno podobo pritegnil tudi sponzorje in šahovske entuziaste. Pozitiven vpliv na razcvet šaha je imela tudi pandemija, ki je ponudila možnost razvoju spletnih platform za igranje šaha. Kot tretjo prelomnico pa bi izpostavila serijo The Queen ‘s Gambit, ki je navadnemu smrtniku skozi zanimivo zgodbo približala izjemnost kraljevske igre ter močno vplivala na popularizacijo igre ter promocijo in prepoznavnost žensk v šahu.

Kako je iz perspektive šahistke, serija narejena?

Serija je noro natančna, saj je v celotni infrastrukturi sodeloval nekdanji svetovni prvak Garry Kasparov, kar je neposredno vplivalo na to, da so jo ponotranjili tudi šahisti. Prvič se je zgodilo, da je bilo vse dovršeno in da so partije vsebovale zahtevne pozicije. Odlično pa je svojo vlogo odigrala tudi glavna igralka.

Kako pomembna so družbena omrežja in šahovske platforme za nadaljnji razvoj šaha?

Zmeraj smo govorili, da je šah dober zato, da otroci ne posegajo toliko po telefonih in ostalih digitalnih napravah. Ampak to je dandanes realnost, zato je boljše podpirati to, da igrajo šah na napravah, kot da slednje uporabljajo za neuporabne in neustvarjalne vsebine. Za promocijo in množičnost šaha je to vsekakor odlična zadeva. Tudi računalniki so skozi leta napredovali do te točke, da danes to, ali je računalnik v šahu boljši od človeka, ni več vprašanje – človek proti računalniku torej nima nobenih možnosti, ga pa pri učenju šaha lahko uporabimo v zelo dobre namene.

Kako se je v zadnjih letih spremenila popularnost šaha med ženskami?

Pogoji za igranje šaha so še zmeraj bolj naklonjeni moškim, zato je še zmeraj v šahovskem svetu več uspešnih moških igralcev. Največji pomen za napredek ženskega šaha ima družina Polgar, iz katere izvirajo tri vrhunske šahistke, ki so imele družino, ki jih je na tej poti zelo podpirala. Njihov oče se je izrazito zavzemal za to, da dokaže, da lahko tudi ženske igrajo šah na enakem nivoju kot moški, kar mu je tudi uspelo. Judit Polgar je povedala, da si za cilj ni zadala, da bo svetovna šahovska prvakinja, ampak da bo svetovni šahovski prvak – zadala si je torej najvišji možni cilj in vanj verjela. Po njenem mnenju, si dekleta še dandanes postavljajo prenizke cilje.

Kako se je šah, kot igra, spremenil od vašega začetka igranja do danes?

V mojih časih se je igral romantični šah, danes se igra računalniški. Na turnirje smo hodili s kovčki, ki so bili napolnjeni s knjigami in zapiski, danes pa šahisti prinesejo samo majhen računalnik, ki je poln informacij, šahovskih programov in baz podatkov, tako se igralci lahko zgolj z nekaj kliki pripravijo na nasprotnika. Šah je danes na višjem nivoju, vsi šahisti so naučeni otvoritev, se pa vidi, da ni razumevanja v določenih strateških pozicijah, katerih te računalnik ne more naučiti tako dobro.

Kako so se v tem obdobju spremenile otvoritve in strategije?

V mojem času so bile nekatere otvoritve popolnoma nepomembne, saj niso bile dovolj raziskane. Danes pa so določene otvoritve raziskane do takšnega nivoja, da se iz razloga, ker jih vsi poznajo, več ne igrajo. Strategije ostajajo več ali manj enake – kralj mora biti varen, moraš kontrolirati center, moraš vedeti, kdaj je skakač boljši od lovca, katere kmečke strukture so dobre … Temu jaz rečem zlata pravila šaha.

Katere so najopaznejše spremembe v metodah učenja šaha?

Danes je osnovno sredstvo za učenje računalnik, včasih pa so bile to knjige. Dandanes razmišljamo, kaj sploh bi delali s takšno količino knjig. Nekateri slovenski velemojstri dajemo te knjige na kup in upamo, da bomo enkrat postavili muzej iz vseh teh knjig.

Kako ste se vi prilagajali na velike spremembe uporabe tehnologije?
Bilo je zelo zanimivo, ker si zmeraj imel občutek, kot da si astronavt, ki bo poletel v vesolje. Spoznavati računalnike in telefone ter to tehnologijo uporabljati za nek cilj je bilo nekaj res dobrega. Če si hotel biti boljši od drugih, si vedno moral raziskovati nove stvari in pridobiti neko novo računalniško znanje. Odraščala sem v generaciji, ki se je lažje prilagajala na tehnološke spremembe, so pa šahisti, ki tehnologije niso sprejeli, ampak ti so redki.

Kako so se spremenili šahovski turnirji v smislu organizacije in promocije šaha?

Dobro vprašanje, saj se s tem tudi sama ukvarjam, kako narediti tekmovanje, da bo čim bolj zanimivo. Tukaj moram omeniti Bobbyja Fischerja, ki je bil človek, ki je postavljal standarde. Šahisti so bili včasih neki boemski levi v salonih, ki so tam šahirali. Vsi so bili v kravatah in oblekah, to je bil takrat standard. To je nato čisto upadlo in so začeli šahirati v gostilnah. Šah je zgubil ta prestiž. S Fischerjem se je začelo vse spreminjati, saj je bil človek, ki je zahteval standarde. Vedel je, da je šahovski diamant in je zahteval tudi visoka plačila. S tem je uslugo delal drugim šahistom. On je šel še korak naprej in rekel, da noče igrati v slabih pogojih. Ni hotel glasbe, ljudi, kamer, saj noče distrakcij med ustvarjanjem, saj je šah neka kreacija, umetnost in znanost. Ljudem je bilo to všeč, saj je bil nek upornik. On je zaslužen, da so v mestih, kot so New York, postavljene šahovske mize v parkih. Turniri so se zaradi njega malo izboljšali, a še vedno so bili v telovadnicah šol in podobno. Danes je pa čar v tem, da katerikoli turnir organiziraš, ga lahko organiziraš tudi na daljavo. Bila sem na tekmi med Magnusom Carlsenom in Sergeyem Karjakinom, kjer je bila za njiju pripravljena prav posebna komora s pravo svetlobo in z idealnimi pogoji. Ko stopiš v ta prostor, izgubiš občutek za čas. Ampak to so tekme, kjer igrata samo dva. Vprašanje so turnirji, kjer igra več ljudi. Morajo biti dobre nagrade, dobri prostori in še več. Sama želim, da se šah v Ljubljani razvije tako, kot se je razvil v New Yorku, Pragi in ostalih prestolnicah. Povsod tam imaš dostop do šaha, v parkih, pri nas še tega ni.

Kako se je od vašega začetka igranja spremenil šahovski ekosistem, vključno s pokrovitelji, spoznorji in mediji?

Prva stvar, ki jo moramo razumeti, je ta, da šah ni sistemsko urejen oziroma je v zadnjih časih boljše, ker ga podpira tudi država. A v večini je odvisno od privatnega sektorja, torej od sponzorjev. V mojem času, torej v devetdesetih in dvatisočih, je bil šah na drugačen način vpet v sistem. Veliko je bilo sindikalnih šahovskih lig, praktično vsaka organizacija je imela neko šahovsko ekipo in ligo. Takrat so podjetja na ta način skrbela, da se je nekaj dogajalo in da so se krili stroški potovanj. To je vse danes padlo na klube. A tudi klubi si tega ne morejo privoščiti, saj dobijo nek znesek denarja od občine, a ta je na žalost nizek. V slovenskem prostoru je velika borba za privatne spoznorje, saj moraš biti res inovativen in profesionalen. Danes moraš imeti zgodbo. Dandanes je veliko breme na samih šahistih in klubih. Denarja za šah je bilo včasih veliko več iz različnih organizacij in odborov.

Ali menite, da bo popularnost prihodnjih svetovnih prvenstev zaradi ne vključenosti Magnusa Carlsena padla?

Zdi se mi, da je trenutno še prezgodaj oceniti to situacijo. Menim, da je odsotnost Magnusa velika izguba za šah. Sigurno ne bo več isto, saj je on še vedno najboljši, čeprav ni igral v tem zadnjem dvoboju za naslov svetovnega prvaka. In zato se morda upravičeno lahko sprašujemo, kakšen je potem ta naslov? Sam dvoboj med Ding Lirenom in Ianom Nepomniachtchijem pa je bili po mojem mnenju najboljši meč, kar smo jih lahko gledali v zadnjih nekaj letih. Bil je tako dinamičen, z veliko drame, da je kar nepredstavljivo. Točno to hočejo ljubitelji šaha, dramo. Odzivi na prvenstvo so bili fantastični, saj točno to hočejo oboževalci šaha gledati. Sama mislim, da se bo Magnus vrnil. Trenutno kralja Magnusa ni, je pa še vedno zanimivo gledati borbe med ostalimi.

Ste opazili porast v številu članov v šahovskih klubih v zadnjih nekaj letih?

Po mojih informacijah je v zadnjih časih veliko povpraševanje po šahu. Tudi klubi imajo vedno več članov. Najbolj se to opazi na osnovnošolskih tekmovanjih, saj se nanje prijavlja čedalje več otrok. Bile so krize, a po pandemiji je to postalo prav neobvladljivo. V Ljubljani smo šolam poslali dopis k šahovskemu sodelovanju in odziv je bil nadpovprečno dober. Odzvalo se je veliko šol, ki že imajo krožek, nekatere pa si ga želijo ustvariti. Te krožke obiskuje celo do 50 otrok iz posamezne šole. Samo v Ljubljani je to lahko par tisoč otrok. Je pa žal še vedno premalo ponudbe. Problem je, ker nimamo usposobljenih mentorjev, delujoča sta samo dva ljubljanska kluba, eden od teh ponuja samo turnirje. Naš klub trenutno vzpostavlja večjo šahovsko šolo. Predvidoma v letu 2025 bomo dobili velike prostore, ki bodo služili šahovskim vsebinam. Tako da napovedujem svetlo šahovsko prihodnost prestolnice.

Kako se odzivate na stereotip, da so šahisti bodisi geniji bodisi norci?

Včasih to kar drži. Za primer lahko dam Vassilyja Ivanchuka, enega najboljših šahistov iz časa Kasparova. Vidi se, da je šel v totalen ekstrem, saj ga zanima samo šah. Njega je problem spustiti čez cesto, saj ne veš, ali se mu bo kaj zgodilo. Je pa genij. Osebe, ki so v svoji disciplini prodorne, se tej stvari posvetijo tako močno, da izklopijo cel svet okoli sebe. Šah je takšna stvar, ki te lahko odpelje tako globoko, da pričneš mešati realnost in fantazijo.

Kakšna je vaša izkušnja glede mentalnega zdravja v svetu šaha? Se vam zdi, da je o tem dovolj govora?

O tem se žal še vedno premalo govori. V zadnjih letih je rahlo prišlo do izraza to, da tudi šahisti povedo, kako se počutijo. Za tekme svetovnega prvenstva je bila to tabu tema. Šahisti niso hoteli govoriti o tem, kako se počutijo, kako se pripravljajo na tekme, … Vsi svetovni prvaki v šahu v zadnjih časih odprto povedo, kako se počutijo in kaj jim roji po glavi. V šahu je veliko psihologije. Šahisti danes veliko govorijo o svojem psihičnem stanju, tudi zavedajo se, da kdaj rabijo psihološko pomoč.

Na katero svojo partijo ste najbolj ponosni in zakaj?

Izpostavila bom tekmo proti nekdanji svetovni prvakinji Anni Ushennini iz Ukrajine. Bila je en tak lep skalp. Imam pa veliko partij, na katere bi lahko bila ponosna, a sem v zadnjem trenutku nekaj »zašuštrala« in so bile na koncu remi ali pa sem celo izgubila. Ponosna sem na to, da sem se lahko kosala z drugimi velemojstri in si dokazala, da sem tega sposobna.

Kdo je po vašem mnenju najboljša šahistka in kdo najboljši šahist vseh časov?

Za žensko sploh ni nobenega dvoma, to je Judit Polgar. Pa nekdanja svetovna prvakinja Hou Yifan, a tudi ona več aktivno ne igra. Hotela je narediti prodor v odprti disciplini proti moškim, a ji na žalost ni uspelo. Omenila bi tudi Aleksandro Kostenjuk, ki mi je fascinantna zato, ker je bila vmes mama in opustila svojo kariero, a se je vrnila zelo močna. Pri svojih 37 letih dokazuje, da ni nikoli prepozno za šah. Pri moških pa je malo drugače. Svoj šahovski stil rada primerjam z Bobbyem Fischerjem, ki je bil, tako kot jaz, napadalen in se je zadovoljiv samo z zmago. Magnus Carlsen pa je po vseh kriterijih najbolj univerzalen šahist in je že večkrat dokazal, da je trenutno najboljši šahist na svetu. Tudi psihološko je zelo močan.

Kdo je vaš sanjski nasprotnik?

Svojega sanjskega nasprotnika že imam, in to je moj partner velemojster Jure Škoberne, ki je tudi letošnji državni prvak. Z njim zelo rada igram, a on bistveno manj z mano, ker je toliko boljši. V največje veselje mi je, če ga slučajno uspem premagati. V tem zelo uživam.