Saj ni res, pa je ... bilo

Prvi koš na “ribstolu”

Mislim, da sem hodil v zadnji razred prve triade (1959/60), kot bi rekli danes, ko sem prvič videl koš. Vem, da sta ga v tisto malo telovadnico, pri zgornji osnovni šoli prinesla Vlado Čop in Franci Škedelj (kasnejši zobozdravnik), ki sta nas poučevala telovadbo. Večina si je želela, da bi nas učil Vlado, saj je bil takrat črnomaljski “ rokometni Messi”. Bil je tudi eden najboljših rokometašev v Sloveniji. Že po nekaj urah pa smo se kregali, kdo je boljši učitelj. Vem, da je bil koš zataknjen kar na letvenik- ribstol. Če se dobro spomnim, ni imel niti mrežice. V bistvu je bil le obroč. Seveda nismo imeli pojma kaj je košarka, kakšno je igrišče in da obstaja tudi košarkaška žoga. Takrat praktično nihče v mestu ni imel niti TV sprejemnika, da o kakšnem internetu ali YouTube sploh ne govorim. Veliko kasneje so v isti telovadnici kar na steno montirali pravo, vendar leseno tablo s košem.

“Žuga je poknla”

Ne vem, kdo je dal pobudo, da bi gimnazijci s Semičem igrali košarkaško tekmo. Mislim, da je bil to Dušan (prof.dr.Dušan Plut, filozofska fakulteta Ljubljana). Dušan, ki je bil tudi gimnazijec je seveda kot domačin igral za Semič. Če bi igral za nas, bi bil rezultat verjetno drugačen.

Tako smo se z vlakom odpeljali v Semič. Bili smo pretežno le dijaki tretjega letnika gimnazije Črnomelj. Takrat smo prvič videli pravo košarkaško igrišče z dvema košema v sicer majhni telovadnici semiške osnovne šole. Mislim, da je bilo to v jeseni leta 1966. Telovadnica je bila polna domačih navijačev, vzdušje je bilo “peklensko”. In nato šok. Igrali bomo s pravo košarkaško žogo. Še nikoli prej je nismo imeli v rokah. A bila je močno “zdelana” in že rahlo “jajčaste” oblike. Seveda se v začetku nismo znašli. Prvič smo igrali na dva koša, prvič smo igrali s tisto težko košarkaško žogo. Semičani so v začetku tekme popolnoma prevladovali. Potem pa novi šok. “Žuga” je “poknla”. Nadaljevali smo kar z ledrasto-usnjeno žogo. Tekma je bila “divja”. Če me spomin ne vara je bil sodnik naš sošolec Andrej (ing. Andrej Sever, elektreoenergetski inšpektor). Mislim, da je bil rezultat 57:57.

Po burni razpravi smo se ob sendvičih, ki jih je prinesel sodnik Andrej, pripravila pa jih je njegova mama, nekako sporazumeli, da je najboljše, da se tekma konča z neodločenim rezultatom.

Verjetno je bila to prva košarkaška tekma med dvema medkrajevnima ekipama na dva koša v črnomaljski občini. Mogoče celo v Beli Krajini. Sigurno pa je bila prva in zadnja, ki se je končala z neodločenim izidom.

Na srečo ni bilo antidoping kontrole-bili so cveki

Iz Semiča do železniške postaje je kar daleč. Bali smo se, da zamudimo zadnji vlak, zato smo se domov odpravili kar peš. Bili smo mladi in polni energije. Kondicija ni bila problem. Večina nas je trenirala odbojko. Kot gimnazijska ekipa smo bili celo drugi v Sloveniji na gimnazijadi-na finalnem turunirju najboljših gimnazijskih ekip Slovenije. Seveda je bila to predvsem zasluga trenerja prof. Aleksandra Logarja. Med potjo smo se ustavili v Nestoplji vasi, kjer je imel naš center Janči (prof.dr.Marjan Tkalčič, dekan VŠHT Portorož) teto. Mislim, da nas je postregla kar s “konkretno” pijačo. Takrat še ni bilo antidoping kontrole. Naslednji dan so pri pouku verjetno padali tudi cveki. Na to smo bili že navajeni. A to je že druga zgodba.

Upam, da “aldzheimer” mojih spominov še ni bistveno popačil. Če pa je, se vsem iskreno opravičujem.