Toni Maratoni se ne izgublja v krogih

Takšen naslov nosi članek v četrtkovih Slovenskih novicah avtorja Roka Tamšeta. V nadaljevanju je članek v celoti:

Belokranjec Toni Perušič navdušuje z vztrajnostjo na ultramaratonskih tekih. Ob vsakodnevni službi pridno trenira in zbira sredstva za večdnevne krožne preizkušnje, kjer preteče prek 600 kilometrov.

BELA KRAJINA – Le kdo na tekaških prireditvah v Sloveniji in tujini še ni opazil slovenskega rekreativnega ultramaratonca Tonija Perušiča. Belokranjec, ki že spada v kategorijo 50+, se že šestnajst let prizadevno udeležuje zahtevnih, večdnevnih in večstokilometrskih tekov v domovini, Avstriji, Italiji, Franciji, na Češkem in Madžarskem, v Srbiji, Španiji, Švici in Grčiji. Njegove dobre volje, vriskanja in obvezne slovenske zastave na startu in cilju napornih preizkušenj ni moč spregledati. Še več, so tudi v podporo drugim tekačem, ko jo potrebujejo ob velikih naporih. »Moj prvi uradni rezultat je bil leta 1999 v Radencih, ko sem pretekel 10 kilometrov, po pol leta sem že odtekel prva polmaratona. Bolj izkušeni tekači so pohvalili moje čase in mi priporočali, da grem na maraton. Naslednje leto sem v Radencih že odtekel prvega. Na poti na tisti tek sem ustavil avtoštoparju, ki je bil prav tako maratonec. Govoril mi je, da so v Švici tudi stokilometrski teki, tako da sem si že takrat dejal, da se bom v prihodnje lotil še daljših tekov. Tako sem kmalu tekel 65 kilometrov čez Pohorje, leta 2002 pa sem se v švicarskem Bielu udeležil prvega stokilometrskega teka, kamor sem šel še trikrat. Ustvaril sem si letni železni repertoar, v katerem so bili maratona v Trstu in Ljubljani, stokilometrski tek v Bielu in tek Celje–Logarska dolina. Vmes sem se udeleževal še malih maratonov in drugih tekov. Vsega skupaj sem doslej odtekel 30 maratonov, zadnjega leta 2010. Vmes sem hodil na različna veteranska prvenstva v daljših tekih, bil sem tudi na balkanskih igrah,« je za začetek nanizal Toni Perušič, a to je bilo le ogrevanje pred naštevanjem ultramaratonskih preizkušenj na krožnih progah, za katere se je povsem specializiral ne glede na službo v eni izmed znanih ljubljanskih picerij. »Osem ur skupaj sem prvič tekel na dobrodelnem teku v Tivoliju, ki ga tradicionalno organizira Jure Košir s svojim podjetjem. Potem sem začel iskati še dolgotrajnejše krožne teke, za začetek sem v Avstriji v 12 urah pretekel 119 kilometrov, kar je državni rekord v moji starostni kategoriji. Sledili so 24-urni teki in potem še daljši, večdnevni,« je pojasnil priljubljeni Toni Maratoni, ki za vse, od vožnje na prizorišče tekem do prehrane in pijače, poskrbi sam. Ob strani mu stoji peščica zvestih sponzorjev, ki mu omogoča sodelovanje na večdnevnih prireditvah v tujini, ki še zdaleč niso zastonj. »Leta 2012 sem se v Franciji prvič udeležil šestdnevnega teka v Antibesu. Postavil sem si realne cilje, saj nisem hotel prevarati niti sebe niti mojih podpornikov. V Antibesu sem tekel trikrat in v 1025 metrov dolgem krogu vselej presegel 600-kilometrsko znamko; prvič 641 km, drugič 635 km in lani kljub neverjetni vročini, ko je bilo najmanj 33 drugače pa tudi 40 stopinj Celzija, 638 km. Zadnji izid je tudi državni rekord v kategoriji 50+,« razkriva Perušič, ki pa ima slabše spomine na štiri udeležbe na Spartatlonu, enem izmed najzahtevnejših ultramaratonov. »Vsakič sem pretekel prek 100 kilometrov, potem pa je vedno prišla kriza, čeprav sem bil še znotraj časovnih omejitev. Nazadnje sem opravil 164 kilometrov in šel v napačno smer, tako da sem izgubil voljo in odstopil. Bil sem sam, brez spremljevalca, saj bi bilo vse to predrago zame,« se spominja grške tekaške kalvarije, ki je sicer dolga 246 kilometrov, z njo pa je treba opraviti v 36 urah.

Eden izmed glavnih vrhuncev je bil lanski projekt ob njegovi 15-letnici udeležb na tekih. V 15 dneh je skupaj s prijatelji, sosedi in drugimi rekreativci obtekel Slovenijo, startal in končal je v domačem Črnomlju. Vsak dan je premagal od 60 do 80 kilometrov, a več energije kot tek so mu vzele organizacija dogodka in s tem povezane skrbi. Vseeno je bila na koncu v Beli Krajini ob veliki podpori prijateljev in članov domačega športnega društva Butoraj velika veselica, s tem projektom je tudi zbiral denar za Sonček, Zvezo društev za cerebralno paralizo Slovenije. Njegov trening je pravzaprav kombinacija službenih obveznosti, kjer je dolge ure na nogah za goste, in teka v večernih oziroma nočnih urah. »Običajno tečem štirikrat na teden po dve uri. Pred daljšimi krožnimi teki dlje tečem na stadionskem krogu, kjer se tudi psihološko utrjujem,« še razkrije Toni, ki že ima izdelan letošnji program tekem, a ga zaradi finančnih zahtev še ne more potrditi: »Najprej imam v mislih 24 ur vzdržljivostnega teka v Milanu konec aprila, junija načrtujem nastopiti na 6-dnevnem teku v bližini Barija v Italiji, novembra pa se želim udeležiti še 8-dnevnega teka v Monaku. Tam se je težje prijaviti, saj organizator zagotavlja postelje in vse potrebno na prizorišču samo za 45 tekačev. Če nisem med temi, vse skupaj postane izrazito dražje. Upam, da mi bo letos uspelo s prijavo.«