23 dni prečudovite Mehike, 1. del

Se vam zdijo Španci topli in prijetni ljudje? Potem bi morali spoznati prave Mehičane. Tako prijetnih in toplih ljudi nisem imela priložnosti spoznati niti na Kubi. Vse, kar o Mehiki slišimo iz novic so preprodaja drog in s tem povezane množične smrti, revščina in kriza, s katerima se tamkajšnje prebivalstvo spopada. Vendar pa je Mehika toliko več. Neskončno več. Bogata zgodovina in z njo tradicija, od katere Mehičani še danes ne odstopajo, čudovita in raznovrstna narava, neverjetne plaže in živa glasba, ki se na trgu, v celoti posajenim z božični zvezdami, vrti dolgo v noč …

Vsaka pot se začne z večurnim čakanjem na letališču. To čakanje je prevzeto s pričakovanji in nostalgijo, sploh, če se prvič od doma odpravljaš za toliko časa. 23 dni v Mehiki. V deželi, kamor sem kot otrok s prstom neštetokrat potovala po globusu. In to z dvema zelo ljubima osebama, dolgotrajnima prijateljicama. Kaj je boljšega? Iskreno – ne spomnim se ničesar.

Nekaj pred polnočjo smo pristale v Cancunu. Mehika ponoči. Nevarno. Zelo nevarno, pravijo. Tudi taksiji naj bi bili zelo nevarni. Usedeš se v taksi in ni te več. Sama sem večino naših voženj s taksijem sedela spredaj in klepetala z voznikom, punci pa sta zadaj na telefonu spremljali navigacijo. Hostel, v katerem smo morale počakati do jutra je izgledal huje, kot pesjak. V nas se je najprej zazrlo 12 parov (sem precej prepričana) zadrogiranih moških oči. V Mehiki imajo ženske in otroci pod 12 let na podzemni železnici ločen vagon, saj je 9 od 10 žensk na podzemni železnici spolno nadlegovanih. Spalnice niso bile ločene po spolih, postelje pa bi sodile direktno na prvomajski kres. Za povrh vsega so nas ločili, tako da sem najprej ostala sama v spodnjem nadstropju, vendar se mi je zaradi klime direktno ob postelji v skupinski sobi, ki so jo dodelili prijateljicama, pridružila ena od njiju. Za nami je bila 45 urna pot, težko bi rekla, da sem kdaj bolj potrebovala tuš, kot sem ga potrebovala v tistem momentu. Pa mi na kraj pameti ni padlo, da bi se tuširala v skupinskem tušu, katerega se seveda ni dalo zakleniti. Iz pipe je pritekla rjava voda, tako da sva si po 40 urah tudi zoe vseeno raje umile s šnopcem. Ta je ključni člen za zdravje na potovanjih. Ne šalim se. Na Kubi ga nisem imela s seboj. Pa sem bila tam precej manj časa in na koncu sredi noči iskala zdravnika v najbolj zakotni vasi Kube.

Najdaljša noč v mojem življenju. Nič kaj obetavno. Ko smo zapuščale hostel, smo seveda imele premalo denarja in je bilo potrebno najti bankomat. Ne dela vsak bankomat v Mehiki. Tudi vsak drugi ne. Sama sem s prtljago čakala v hostlu, prijateljici pa panično iskali delujoč bankomat. Končno plačamo in krenemo do pristanišča in od tam na našo prvo destinacijo.

Isla Mujeres, čudovit otok, primeren za potapljanje. Pravzaprav rajski otok. Seveda sem bila odločena, da v Mehiki izvedem hitri tečaj potapljanja in tako sem storila. Profesorica je bila na srečo Avstralka, Sophie. Priznam, lažje sem ji zaupala, kot bi zaupala kakemu Mehičanu, ki verjetno ne bi imel opravljenega uradnega izpita potapljača. Šnilkurs je trajal 2 uri in pol, potem pa sem se morala v polni potapljaški obleki vreči v morje. Panika? Seveda. Vredno? SEVEDA. Podmorski svet mehiške obale je prečudovit. Nekaj slik sem sicer posnela z go-pro napravo, vendar barve na fotografiji ni mogoče primerjati s koralnimi barvami, ki sem jih doživljala v resnici. Sophie mi je ob vožnji na lokacijo prvega potopa razlagala, da je potapljanje šport, ki je zlo podoben meditaciji. V vsej paniki, ki sem jo v momentu doživljala, se mi to seveda ni zdelo mogoče. Vendar sem kmalu po uspešnem spustu in nekaj preplavanih metrih vedela, da je temu res tako. Nirvana. Lebdiš tik nad morsko gladino in počasi pluješ, pred tabo pa ribe vseh barv in oblik.

Avtorica: Katja