»Toda rajši sem natančen. Potem si pripravljen, ko pride sreča.«

Starec je bil sanjal o obrežju na črni celini, kjer so se ob ugašanju dnevnih žarkov igrali levi. Bile so lepe sanje, kljub temu da je stari ribič že štiriinosemdeset dni vozil v pristanišče čolnič brez rib. Prvih štirideset dni mu je družbo delal deček. Starec ga je imel rad, kot je imel rad leve iz sanj, naučil ga je ribariti in mu pripovedoval o baseballu. Deček bi še naprej ostal s starcem, a ker je bil še premlad, je moral poslušati očeta, ki se je bal, da sta starca dokončno zapustila vrlina in sreča na morju. Deček v svoje zaupanje ni niti podvomil. »Samo sreče nimam več. Toda kdo ve? Morebiti danes. Vsak dan je nov dan. Bolje je imeti srečo. Toda rajši sem natančen. Potem si pripravljen, ko pride sreča,« je rekel starec dečku, preden je na petinosemdeseti dan prvo veslo pomočil v morje. Okrutno in milostno, tisto, ki daje, in tisto, ki odvzame. Stari ribič je ljubil morje takšno, kot je. Ljubil »jo« je, kot da je ženska, in o njej v španščini govoril la mar, saj naj bi nanjo mesec vplival kakor na žensko. Plul je, oddaljujoč se od obale, ki je ni bilo več moč uzreti, čeprav je imel starec, kljub letom, mladostno oster vid. Slutil je, petinosemdeset je lahko srečna številka, zakaj le ne bi bila. In če je srečna, je on natančen. Ptice so se poganjale nad gladino morja po jatah rib in starec jim je sledil. Ptice imajo boljši pregled nad morjem in starec se jim je naučil zaupati. Stemnilo se je in noč je zasenčila okolico, le starčeva glava je bila še toliko bistrejša. Čolnič se je predramil, ko se je en izmed trnkov pomočil. Nekaj je odžiralo vabo v globini, se nato oddaljilo in spet poskusilo. Trnek se je naposled bil zataknil ribi v goltanec. Vrv je bila globoko glede na njeno nagnjenost prek čolna in napeta s takšno močjo, da bi jo hipni sunek razparal. Riba neizmučena je plavala proti toku, nerazumevajoča, da ima opravka nečim, kar ne razume. Popustila ni niti za sveženj vrvi, a vendar se je utrujala. Starec je čutil njeno bolečino, od katere se je riba slabila. Za svojo bolečino od rezanja vrvi ob njegova ramena, utrujenosti in krča leve roke se ni zmenil. »Svojo bolečino lahko nadziram, ker je moja in jo razumem.« Čolnič je vztrajno rezal valova in burkal gladino in riba se je utrujala in starec je bil natančen. »Škoda, da je ne morem videti. Samo enkrat bi jo rad videl, da bi vedel, kaj imam proti sebi,« se je s seboj pogovarjal. Ko je bil še deček z njim, sta govorila le, kadar je bilo potrebno. Zdaj pa je kršil pravilo, češ da nikogar nima motiti. V noči je našel udoben položaj ob vrvi, ki je sekala po njegovi koži. »Dejansko je bil položaj samo nekoliko manj neznosen; toda njemu se je zdel skoraj udoben.« Potožil je, da deček ni z njim. Pripovedoval bi mu bil o baseballu, deček pa bi mu vračal s krotenjem ribe, a bil je sam. Samo sebe je imel in pripravljen je bil to sprejeti. O bitju v globini je mislil prvič o sovražnici, drugič o prijateljici in tretjič o ljubici. Iz kaplje znoja v kapljo krvi sta si bila vse bolj podobna, medsebojno sovražna, nato spoštljiva, a oba pripravljena umreti. Naposled so ji mišice pričele popuščati. Medtem ko se je dvigovala proti soncu, je starec sveženj za svežnjem vrvi spravljal v čolnič. Tem bližje sta bila, tem bolj utrujene so bile roke ribiča, a dokler je bila glava bistra, je imel prednost. »Riba, tako in tako moraš umreti. Ali moraš ubiti tudi mene? Ubijaš me. Toda imaš pravico do tega. Nikoli nisem videl reči, ki bi bila mogočnejša, ali lepša, ali mirnejša in plemenitejša od tebe, sestra. Kar pridi in me ubij. Vseeno mi je, kateri ubije katerega.« Riba je krožila in z vsakim krogom se je premikala bližje do trenutka, ko je udarila ob rob čolniča. Starec je bil zasadil ostve v meso marlina, dolgega krepko čez čolnič. Odleglo mu je, privezal je plemenito bitje ob čoln, se orientiral glede na sonce in se namenil v pristan. Srečo je imel in bil je pripravljen. Usoda pa mu je namenila nesrečo. Iz marlinovega mesa je polzela kri in se topila v morskih kapljah. Tokovi so jo raznesli v globine in morski volkovi so krvoločno sledili vonju. »To so bile ribe, ustvarjene, da se hranijo z vsemi ribami v morju, ki so tako hitre, močne in dobro oborožene, da nimajo drugega sovražnika.« S piramidnimi zobmi so trgali kose mesa in razgaljali lesketajočo kostnino hrbtenice marlina. Starec je predstavljal enakovrednega nasprotnika, a je bil bos v rokah ter brez orožja. Ko ni bilo več mesa, da bi se morski mrhovinarji nasitili z njim, so se porazgubili v temni modrini. Poraz ga je bil doletel, ker ni bil pripravljen na prežečo nesrečo. »Toda človek ni rojen za poraz. Človek je lahko pokončan, poražen pa ne.« Čolnič je plul in na obzorju se je prikazal blišč iz pristanišča. Vedel je, kje je. Pot domov se mu je sama odpirala. Presenečen, da je bil domači zaliv prazen, je pograbil jambor in se kakor Jezus Kristus vzpenjal na lasten hrib Golgota do koče, da bi se počil. To noč ni sanjal. Deček je bil ob njem, ko se je predramil.

»Premagali so me,« mu je starec priznal.

»Ona te ni premagala. Riba ne.«

»Ne. Res ne. Bilo je pozneje.«

»Zdaj bova ribarila spet skupaj. K vragu sreča. Jaz jo prinesem s seboj,« je rekel deček.

»Dobiti morava dobro sulico za ubijanje in jo imeti zmerom na čolnu. Rezilo mora biti ostro in nekaljeno, da se ne zlomi. Moj nož se je zlomil.«

Potem je stari ribič zaspal. Sanjal je o levih na obrežju. Bil je poražen, ampak imel je nesrečo. Za srečo je bil pripravljen in jo je bil okusil. Naslednji dan se bo spet odpravil na la mar, pripravljen na njeno okrutnost in milost. Sprejel bo, kar mu bo ponujeno, in dal od sebe, kar bo zahtevano. Dečku pa bo govoril o baseballu.

Epilog

Kdor opazuje ljudi v drvečem 21. stoletju, težko prezre odsotnost »starcev«, kot je ribič iz Hemingwayeve pripovedi Starec in morje. »Starec« je sinonim za odgovornost, tj. ko oseba nosi bodisi kazen bodisi nagrado kot posledico svojih dejanj. Namreč ribič ni polagal svoje usode v roke drugih, prisegal je na natančnost nad srečo in kljuboval materi naravi, ko mu ta ni bila naklonjena. Naposled je bil zaradi svojih napak kaznovan in premagan. Namesto da bi objokoval namenjeno nepoštenost in zahrbtnost, je uvidel, da niso bili morski volkovi krivi za končen izplen, temveč njegove bose roke, ko ni mogel braniti lastnine pred njimi. Z odločenostjo, da se mu več nikoli ne bi pripetilo kaj podobnega, je sklenil, da si priskrbi sulico za ubijanje z ostrim in nekaljenim rezilom, ki se ne more zlomiti.

Pandemija novega koronavirusa je celoten svet ob koncu leta 2019 ujela nepripravljen in bosih rok, v bistvu nas je zasačila napol gole. Več mesecev se že mučimo z zaupanjem v stroko, otepamo se nošenja mask z neumnimi izgovori, osiromašeni smo z mehanskimi ventilatorji in posteljami v bolnišnicah, le še poglobili smo spore v politiki, po drugi strani pa smo bili pripravljeni za gospodarsko rast in hedonistično naslajanje. Doživeli smo isto usodo kot ribič. In če se lahko kaj naučimo, je, da moramo v prihodnost gledati kritično in se na njeno okrutnost pripraviti. Sprejmimo, kar nam bo ponujeno, in dajmo od sebe, kar bo zahtevano.

Sporočilo alegorične pripovedi Starec in morje bi moral slehernik prenesti v vsakdan in se s sporočilom poistovetiti. Odgovornost za lastno življenje je zgolj naša lastna. Tem bolj se bomo odgovornosti izogibali, tem manjši smisel bo imelo naše življenje in tem bolj turbulentni časi bodo pred nami. Najbolj boli, ko mladi ljudje zapadejo v mentaliteto žrtve, to je pridobljena osebnostna lastnost, za katero je značilno, da oseba sebe prepozna kot žrtev negativnih dejanj drugih in da se vede v skladu s tem, kljub temu da je predočena z nasprotujočimi dokazi. Sočasno je za osebe z mentaliteto žrtve ali kompleksom žrtve povezana opustitev odgovornosti, kar poraja dvom v smiselnost življenja in vodi v nezadovoljstvo. Ne se pustiti zanesti v spiralo. Nismo žrtve sistema. Življenje je kruto kot morje in namesto da nas nesreča preseneti, bodimo nanjo pripravljeni.

Avtor: Jaka Šikonja

Do naslednjič,

Uredništvo Zvitice

Predlog »la« naznani, da je sledeči samostalnik ženskega spola (Op. avtorja)

Angl. victim mentality