V tokratni objavi vam razkrivamo prispevek Jureta Kuharja, nekdanjega predsednika Kluba belokranjskih študentov, študenta farmacije (pa še bi lahko naštevali), z naslovom Belokranjske pramenke (na paši). Za lažje razumevanje nadaljevanja bi bilo pošteno pojasniti besedno zvezo 'belokranjska pramenka'. Kot vemo, je ovčjereja od nekdaj veljala za zelo pomembno panogo belokranjskih ljudi, belokranjske pramenke pa so tako predstavljale avtohtono slovensko pasmo ovac. Za ovce je značilno, da bivajo v večjih tropih, zanimivo pa je, na kakšen način je avtor povezal nas – ljudi – in omenjeno vrsto živali.

Belokranjske pramenke (na paši)

Lokalne volitve! Komaj smo se jih rešili, ne? Po enem mesecu kampanj, potem še drugi krog … Groza! Pa prej predsedniške, parlamentarne, še evropske se bližajo, pa kdo to rabi? Dejte nam mir!

Pa se vrnimo nekoliko nazaj, v čas, ko na vsakih nekaj kilometrov stojimo na semaforju pred delom na cesti, ko je dela na odprtih projektih več kot izvajalcev, ko v Sloveniji zmanjka asfalta. To je čas, ki nas navdahne z optimizmom, da se stvari premikajo naprej. Je pa to tudi čas, ko začnemo poslušati, kako lepo nam je, kakšne vse velike stvari so se zgodile, kaj bi mogoče lahko bilo boljše in predvsem, ko poslušamo, kako se bosta kmalu cedila med in mleko. To je čas, ki napoveduje, da se približujejo lokalne volitve. Vsakemu, ki vsaj malo spremlja (politično) delovanje v svoji lokalni skupnosti pa kaj hitro postane jasno, da so to pravljice za lahko noč. Pa ne pravljice za otroke, ampak za vse potencialne volivce, torej delavce, kmete, intelektualce, (sposobne) mlade (ljudi z ambicijami in željo po izboljšanju situacije v Beli krajini), ljudi z izkušnjami in širokim pogledom na svet, zate, zame in za vse nas. In vsi vemo, da vse ne bo moglo biti uresničeno, si pa želimo, da se program našega favorita realizira v čim večji možni meri.

Glavne tematike letošnjih zgodbic so bile migracije, vrtci, 3. razvojna os, gospodarstvo in mladi(!). V vsakem od volilnih programov je bilo mogoče prebrati, kako smo mladi pomembni, kako je potrebno preprečiti beg možganov in odpirati delovna mesta z dodano vrednostjo, da se bomo lahko izobraženi mladi vrnili domov in razvijali svojo kariero tam, kjer smo odraščali. Seveda nam obljubljajo tudi stanovanja, kjer si bomo lahko ustvarili družinsko življenje. A kaj, ko se nobeden od kandidatov v svojih predvolilnih dejavnostih ni sestal s predstavniki organizacije, ki združuje največ mladih – Klubom belokranjskih študentov. Nekateri so bili na pogovorih z Mladinskim centrom, vendar so področja dela različna in največ stika z mladimi ima ravno KBŠ, ne pa Bit. Kje se je pa izgubil MKK? Sicer je pa vse lepo in prav in vse kaže na to, da se bosta za mlade res cedila med in mleko. Kaj pa naredimo potem mladi? Ne gremo volit, ker se ti zmačkanemu po sobotnem žuru pač ne da kazati pred ljudmi. Ker se itak ne da nič spremenit. Ker ceste v našem življenju ne bomo dočakali. Ker je v Ljubljani vse tako super. Ker vlak – ah, boljše, da ga sploh ne bi bilo. Ker kaj pa boš v Črnomlju, ko se pa nič nikoli ne dogaja. Ob vseh teh stavkih nam lahko postane jasno, da bo s takšno mentaliteto res težko bolje v bližnji prihodnosti. Stara mama vseh teh težav nima, njej so obljubili boljšo oskrbo za starejše, vlak do Novega mesta je zakon, avta že leta ne potrebuje … In ona gre vsa vesela takoj po jutranji maši še z župnikovo pridigo v podzavesti na volišče in voli tistega, ki pripoveduje najlepše pravljice. Mladi pa ne grejo.

Kot veste, sem bil tudi sam na zadnjih volitvah kandidat za člana občinskega sveta in sem spoznal oziroma se še bolj prepričal v to, da naslov članka odraža stanje družbe v Beli krajini. 'Bi dobil moj glas, ampak zaradi stranke pri kateri kandidiraš ti ga ne morem dat,' 'In kaj ti je bilo obljubljeno, da si v »ta pravi stranki«?'. Ker kandidiram s podporo določene stranke, sem postal 'slab' človek? Od zdaj naprej se bom trudil za dobro le določenih ljudi, vas pa ne več? Je res problem v tem, da je bil pred več kot 70 leti od strica Vinkota pradedkov bratranc po mamini strani pri Belih/Partizanih? Resno … ? Bi se lahko nehali ozirati tako daleč nazaj in začeli razmišljati drugače, napredno, trajnostno in optimistično? Danes ne, nismo še sposobni spremembe mišljenja, žal bo moralo preteči še nekaj časa in se bo morala generacija še malce zamenjati. Zgodovina pa je zgodovina z razlogom in mi bi morali biti sedaj tisti, ki se iz te zgodovine naučimo čim več in to svoje znanje povezani izkoristimo v smeri svetlejše prihodnosti. Da, vedno bodo na tem svetu prisotna nesoglasja med levim in desnim političnim polom, to je dejstvo, vendar pa konec koncev vsi stremimo k podobnemu cilju, po kvalitetnejšem življenju in vsaj v lokalni politiki bi morali biti složni. Ker je vsem jasno, da potrebujemo 3. razvojno os, da potrebujemo posodobljeno železniško povezavo, da potrebujemo vrtec, da moramo urediti romsko in migrantsko problematiko v skladu z mednarodnim pravom in upoštevanjem človekovih pravic …

Mnogi vse te pravljice, žal predvsem negativne, požirajo in naprej razlagajo kot edino pravilno, kot edino resnico, ki nas bo rešila pred žalostnim propadom brez prometnih povezav, brez gospodarstva in nenazadnje brez kvalitetnega življenja. Pa je to res? Je življenje v Beli krajini težko? Je v naši lepi, gostoljubni in prijazni Beli krajini res tako slabo, da bi kar vsi spakirali kovčke in šli v Ljubljano, Švico ali pa na Kanarske otoke?

NE, ni (še)! Na zadnjih lokalnih volitvah se je za mesto v občinskem svetu potegovalo 152 oseb, od tega le 15 mlajših od 30 let. Izvoljen pa je bil 1. Povprečna starost trenutnega mestnega sveta je malce več od 49 let. In ko bodo zaključili mandat, bodo torej stari dobrih 53 let. Nič kaj spodbudne številke. Ker kako bo vedel nekdo v letih abrahama, kaj potrebujemo dvakrat mlajši od njega? Časi se zelo hitro spreminjajo in sem prepričan, da sam v svojih 50-ih ne bom pametoval mladim, kaj oni potrebujejo in kako jim to omogočiti. Mladi bi morali zato sami začeti bolj aktivno politično sooblikovati družbo, v kateri živimo, saj bi na ta način hitreje prišli do stimulativnejšega in nam prijaznega okolja. Ampak večini se pač ne da, ker je kosilo najpopularnejše instagramuše bolj interesantno od tega, kar se dogaja v lokalnem okolju.

Pa naj zaključim z bolj optimističnim pogledom. Občina Črnomelj je prejela certifikat Mladim prijazna občina. In to je obveznost za novo ekipo, da bo še naprej sodelovala z mladimi, nam prisluhnila in pomagala, da bo mladinsko udejstvovanje vsaj na družbenem področju najmanj vztrajalo na ravni zadnjih nekaj let. Prihodnost Občine Črnomelj in nasploh Bele krajine je lahko svetla, le bremena preteklosti, ozkoglednosti in mržnje do drugače mislečih in tujega se bomo morali v veliki meri znebiti. Mladi, ki smo združeni v mladinskih organizacijah dokazujemo, da se da, da lahko z voljo in idejami tudi tukaj deluješ zelo kvalitetno in boljše kot organizacije iz bolj razvitih regij. In mladi verjamemo, da smo in bomo Belokranjci do konca svojih danof! Pa to ne velja samo za Občino Črnomelj, podobne vzorce lahko preslikamo tudi na Občini Semič in Metlika. S tem da je izraz družbeno kritična semiška mladina na žalost že skoraj izumrl, z metliškimi problemi pa se ukvarjajo cajtinge Ruzanc. Lepo pa bi bilo, če bi se s podobnimi problemi ukvarjal tudi lokalni mesečnik Belokranjec, vendar je tam veselica PGD Grabrovec žal pomembnejša od tega, kaj delamo in počnemo mladi.

Do takrat, ko se spremeni mentaliteta in bomo začeli vsi optimistično verjeti in skupaj delati za boljšo prihodnost, bomo na lokalnih volitvah iskali pastirje in pastirice, ki bodo znali usmerjati čredo belokranjskih pramenk med njenimi izločki. Prav pa bi bilo, da bi iskali kapitane, ki bi uspešno usmerjali prodorne barke med čermi in skrivnostmi političnih morja s podporo vseh svojih uslužbencev in podporo ljudi na obali, prebivalci občin Bele krajine.

Vsebina ne odraža mnenja KBŠ-a, ampak avtorjev pogled. Vsako zaznavanje ciničnih misli in pogledov je vključeno z namenom, na bralcu pa je, da to prepozna.

Do naslednjega tedna,

Uredništvo Zvitice