Brexit in premikanje drsnika evropske integracije

23. junija 2016 je Združeno kraljestvo Velike Britanije in Severne Irske organiziralo referendum o članstvu v EU. Rezultat poznamo, slabih 52 % Britancev je glasovalo za izhod iz EU. Tisti, ki spremljate postopek izstopa, ste opazili, da se le-ta malo vleče. Zakaj gre vse skupaj bolj počasi (in zakaj še nekaj časa verjetno bo temu tako), je tema tega članka.

Referendumsko vprašanje tistega dne je bilo preprosto: ste za ali proti nadaljevanju članstva v EU? Že tukaj nastane temeljni problem, namreč: obstaja več možnosti, kako lahko država, članica EU, le-to zapusti. Vsaka izmed možnosti ima svoje prednosti in slabosti. Poenostavljeno gledano: bolj kot se razrahlja vez z EU-jem, več pristojnosti država članica prevzame iz EU-ja nazaj v svoje roke, hkrati pa se tudi odreče več prednostim, ki jih deljenje pristojnosti prinaša. Kot primer: pri trgovinskih pogajanjih s tretjimi državami, na primer z Japonsko, se EU pogaja kot enoten blok – vse države članice skupaj izpogajajo en sporazum. Ker je EU najmočnejši trgovinski blok na svetu, ima zaradi tega neprimerno močnejše pogajalsko izhodišče, kot bi ga imele države članice posamezno. Z vidika majhne države članice, kot je Slovenija, to pomeni, da lahko dobimo vsebinsko boljši trgovinski sporazum, kot bi ga lahko sicer. Je pa tudi res, da pri oblikovanju stališč EU-ja večinoma prevlada mnenje velikih držav članic. Zaradi tega se lahko zgodi, da naše slovenske specifike niso dovolj upoštevane. S članstvom dajemo signal, da zaupamo v to, da prednosti enotnega bloka in močnega pogajalskega izhodišča prevagajo riziko spregledanih slovenskih specifik. So zaradi izpogajanih trgovinskih sporazumov EU slovenski izvozniki na boljšem? So slovenske dobrine z zaščitenim geografskim poreklom, kot je to belokranjska pogača, res zaščitene na tujem pred ponaredki? To prepuščam vsakemu bralcu, ki ga to zanima, da razišče sam.

Seveda je EU veliko več kot samo trgovinski blok. Štiri temeljne svobode, na katerih temelji skupni evropski trg, torej svoboden protok kapitala, ljudi, dobrin in storitev, so odvisne od obsežne zakonodaje, ki mora, če želi te svobode zagotavljati, pokrivati praktično vsa politična področja, od prometa in okoljske politike do prava konkurence in varovanja zunanje meje. S tem je EU kot politična tvorba, v kateri nastaja obvezujoča zakonodaja, presegla okvirje običajne mednarodne organizacije. Hkrati pa so njene države članice obdržale svojo “državnost” in najbolj temeljne značilnosti držav, kot so lastna ustava ter davčna, izobraževalna in zunanja politika. Države članice pa niso vedno enako integrirane; nekatere nimajo evra, druge niso del Schengna ... Stopnje evropske integriranosti za posamezno državo si lahko poenostavljeno predstavljamo kot drsnik (“slider”), ki ga imamo na računalniku za glasnost in gre od 0 do 100. Stopnja 0 na drsniku evropske integracije bi bila skupnost držav, ki med seboj nimajo stikov, stopnja 100 pa centralizirana država. Ko država spremeni svoj odnos do EU, recimo, ko prevzame evro, se njen drsnik evropske integracije (DEI) premakne navzgor. Do tistega junijskega dne je v EU prevladovala miselnost, da je navzgor tudi edina smer, v katero se DEI lahko premika.

V primeru zmage katerekoli izmed možnosti na referendumu o izstopu na način “ostani ali zapusti” je vse skupaj po definiciji precej motno, saj po referendumu ne vemo točno, katera izmed možnosti na kakšen način obstati ali zapustiti EU ima dejansko največ podpore. Zmaga “zapustiteljev” pomeni, da je zmagala tista stran, ki bi imela DEI nekje med 0 in 50 (če vzamemo, da je 0 izstop brez dogovora/”no deal” in 50 trenutna stopnja britanskega DEI). Referendum bi bil smiseln, če bi dobila izvoljena britanska vlada v trenutku referenduma proste roke, da izpogaja sporazum o zapustitvi na kakršen koli način si to želi, recimo, da se DEI premakne na 20, in ta sporazum potem tudi uveljavi. Tej možnosti recimo možnost 20. Kakopak, tega mandata britanska vlada nima: britansko ustavno sodišče je novembra 2016 razsodilo, da mora kakršenkoli dogovor potrditi parlament. Tam pa se lahko le ugotovi, da se na podlagi 52 % skupne podpore za izstop pred več kot tremi leti ne more računati na praktično 100 % podporo koalicijskih poslancev za eno samo možnost. Če privzamemo, da je izstopni sporazum, ki ga je izpogajala Theresa May, možnost 20, so nam koalicijski poslanci na več glasovanjih o izstopnem sporazumu pokazali, da so še kako razklani glede tega, kje bi DEI imeli. Ultrakonzervativna skupina ERG (“hardlinerji”) znotraj vladne koalicije želijo izstop brez dogovora, severnoirski DUP vedo samo, da nočejo “backstopa”, povprečen koalicijski poslanec si želi DEI na nekje 20 do 30, opozicija pa iz inata želi imeti DEI kjerkoli drugje, da se le ne prekriva z željami vlade.

Če prenesemo analogijo nazaj na drsnik za glasnost, je položaj podoben, kot če imamo na zabavi 20 prijateljev, ki se ne strinjajo glede tega, kako glasna naj bo glasba. Izvedejo nenavadno glasovanje z dvema možnostima, glasnost 0-50 in 50-100, pri čemer 11 prijateljev glasuje za prvo možnost, 9 pa za drugo. 11 prijateljev s tem pridobi demokratični mandat za to, da naj bo glasnost med 0 in 50, nikakor pa se ne morejo med sabo dogovoriti, kje točno naj se drsnik premakne – nekateri so si želeli tihi disko z glasnostjo 0, drugi na 20, tretji pa na 37. Drsnik je, kakopak, lahko samo na enem položaju …

Kako se lahko torej Združeno kraljestvo premakne iz pat položaja? Prva, in tudi najverjetnejša možnost, so splošne parlamentarne volitve. Glavna tema volitev bi bil (ne)izstop. Ljudstvo bi izvolilo takšne poslance, ki zastopajo njegov željen položaj drsnika evrointegracije, razmerja v parlamentu bi se premešala in dobili bi relativno jasno sliko, kaj si trenutno Britanci z Brexitom želijo doseči. Kaj točno bi se na volitvah zgodilo, je praktično nemogoče napovedati. Velik dejavnik pri tem je britanski okrožni volilni sistem, kjer volilci pogosto volijo strateško, saj se njihov glas v primeru, da njihov poslanec ni član glavnih strank, praktično zavrže (za vsako okrožje je izvoljen le en poslanec). Drugače bi bilo pri drugi možnosti, torej novem referendumu, kjer bi se neposredno upošteval vsak glas. Ta možnost je za mnoge sporna, saj ni jasno, o čem bi se glasovalo – enako kot leta 2016? Bi glasovali samo “za” ali “proti” izstopnemu sporazumu, ki mu da soglasje vlada? Bi na mizo dali omenjeni sporazum in možnost neizstopa? Organizacija tovrstnega referenduma bi prav tako bila precej draga in zahtevala veliko časa, v katerem ne bi bilo jasnih odgovorov za prihodnost. To bi še dodatno zmotilo britanska podjetja, še posebno tista, ki so tesno vezana na skupni evropski trg. Glavni nasprotniki te možnosti pa so seveda volilci, ki še vedno zagovarjajo izstop. Med “radikalnimi pro-Evropejci” se pojavlja možnost umika izstopne klavzule, kar pa brez novega referenduma, kjer bi bila za to izražena večinska podpora, ne bi imelo demokratične legitimnosti. Še zadnja, a le začasna možnost, je odlog izstopa brez utemeljitve, kjer bi voditelji EU znova sami odločili, če sploh, za koliko časa in pod kakšnimi pogoji bi Združeno kraljestvo še lahko ostalo v EU po 31. oktobru.

Še moj osebni komentar: Brexit je privlekel precej pozornosti k razpravam o tem, kaj EU sploh je in kakšne koristi prinaša. Izid je do sedaj pokazal, da se je podpora za EU izboljšala oziroma vsaj ni padla, saj ni bil sprožen množični izstop (“domino efekt”). Prav nasprotno, države članice so stopile skupaj in pokazale solidarnost manjši, a zvesti članici Irski in odločno kljubovale bolj ekonomsko in strateško pomembnemu, a muhastemu Združenemu kraljestvu. Istočasno se pojavljajo tudi zahteve po reformah EU-ja, na način, ki bo bolj ustrezen za spopadanje s sodobnimi izzivi. Upamo lahko, da bo za preostanek EU končni izkupiček predvsem streznitev in utemeljene reforme tistega, za kar že davno vemo, da je potrebno sprememb (khm, preveč birokracije na splošno, khm, dva sedeža Evropskega parlamenta, khm … ).

Avtor: Matej Banovec

Do naslednjič,

Uredništvo Zvitice