Brina Dokl: O življenjih na Švedskem

Življenje v tujini ni samo enkratna izkušnja, je predvsem preizkušnja. Najbolj samega sebe. Dejstvo je, da čas teče, vendar da tako hitro, mi res ne gre iz glave. Končujem tretji letnik, še zadnji semester plesnega programa na Univerzi za umetnost v Stockholmu. Raje bi, da sem šele drugi letnik, saj bi mi dalo čas za uživanje študentskega življenja v tujini še naprej. Žal (zaenkrat) še nimam super moči potovanja skozi čas, ali pa te moči, da bi ga ustavila. Kar lahko naredim je, da izkoristim še to zadnje poglavje. Vsa mesta in skrivne kotičke, ki sem jih v teh kratkih letih nabrala; druženje z ljudmi, vsekakor s fokusom na študij, pa vendar zraven še živeti.

Včasih se mi zdi, da živim par paralelnih življenj. Naj pojasnim, kaj mislim. Prvo od življenj je definitivno plesno – študij. Marsikdo si ne predstavlja, kaj to pomeni, ali kaj sploh delamo oz. kako študiramo. ˝Kaj to se valate po tleh?˝ Ne, ne se SAMO valjamo po tleh. Učimo se različnih plesnih tehnik, praks, konceptov, koreografiranja, nastopanja, kompozicije, kritičnega razmišljanja, beremo filozofske, umetniške tekste in nabiramo izkušnje za življenje tam zunaj. Pridejo nas učit pedagoginje, plesalke in umetnice iz cele Evrope, včasih tudi kdo iz kakšnega drugega kontinenta. Sam študij poteka vsak dan od 9.00 – 17.30 z eno urno pavzo za kosilo. In da, študij je predvsem fizičen. Navaden dan izgleda nekako takole: 2 jutranja klasa, vsak po 90 min, po kosilu pa še popoldanska 4-urna delavnica. V razredu nas je 17, kar stvar naredi bolj družbeno, socialno, zabavno in inteligentno. Plešemo in gibamo po 7 ur na dan. Vsaj. Drugo življenje je recimo vse izven plesa. Kar zajema ultimate frizbi, spoznavanje mesta, ogled raznih dogodkov, predstav; študentska unija, gledališče, druženje s prijatelji, ustvarjanje, udeleževanje raznih dogodkov (npr. Slovenskega društva), in vse tisto, kar je ostalo v Sloveniji (družina, Plesno društvo Krokar, prijateljice, plesne skupine, klasi, domača kultura, in druge organizacije, v katerih skušam biti aktivna, deliti svoje znanje …). Kar me žene, je predvsem želja, zagnanost, igrivost, radovednost, močno verjetje in zaljubljenost v ples. Štartati celo novo poglavje sama, v državi, kjer ne poznam jezika, kulture, z dokaj rosnimi leti, ni mačji kašelj. Zahteva pogum, predanost in moč. Kljub vsem izzivom in preprekam ne bi spremenila ničesar. Veselim se novih podvigov, pred vsem pa, kam me bo prihodnost zanesla. Ideje in želje so, treba jih je le uresničiti.

O severu Evrope, Skandinaviji, krožijo govorice, kako so napredni, otroci nimajo domače naloge, sami hladni ljudje, da je temno, hladno … Ni čisto vse res. Ljudi so zelo prijazni, nasmejani, v pomoč. Res ti ne pridejo nasproti odprtih rok, ampak sčasoma, če pokažeš interes, te sprejmejo. Je hladno v temperaturnem smislu, čeprav zadnje dve zimi niti ni, kar je zaskrbljujoče, prav tako je temno. V najhujšem času je noč že ob 14.30. Zato pa je od pomladi naprej vse do sredine jeseni pre-ču-do-vi-to. Svetlo do poznih ur, da kar pozabiš, da moraš spati, toplo, prijetno, vse se obudi, ljudje spet zunaj na ulicah, plavanje v morju; kot da si prišel v drugo mesto. Kar bi se marsikateri narod lahko naučil od njihovih delovnih navad, je, da po 16. oz. 17. uri zaprejo pisarne in večino delovnih mest, med drugim ni poznega ostajanja, javljanja na telefone – enostavno jih ne dobiš. Tudi vikende imajo skoraj za ˝svete˝, saj jih izkoristijo za prosti čas.

Stockholm kot mesto ponuja vse možno. Od koncertov, dogodkov, predstav, gledališč, druženj, športnih dogodkov, tekem, športov, rekreacije, narave, hrane, izbire piva, peciva, pekarn, organiziran mestni promet … Neverjetna paleta dogodivščin. Za vsako in vsakega nekaj. Čez celo leto. Je multikulturno središče. Mogoče se mi zaradi vse te ponudbe in dihanja mesta vsakič, ko pridem nazaj v Slovenijo v Belo krajino, zdi, kot da sem prišla 30 let nazaj, seveda tudi čas drugače teče.

Počasi, mirno, nič spremenjeno. Bartus še vedno laufa, še več, celo razširil se je; Pungart tudi, PD Krokar ima še vedno na voljo majhno plesno dvorano, Kolpa je še vedno najbolj popularna, nič drugače.

Mogoče le nekaj sprememb pri mladih, in sicer da se z vso iniciativo le teh mogoče obeta prijazna prihodnost za prihodnje generacije. Upam, da se zagrabijo in naredijo cel repertoar. Z vsemi po večini (ne)spremembami je občutek doma hkrati ‘zmedujoč’, hkrati pa pomirjujoč, ker se mi zdi, da sem nenehno na dopustu. Ko sem doma doma, če sem doma.

Sej je lepo prit duma, ulice so še vedno iste, sosedi se ne spreminjajo, še vedno trači krožijo okrog, vsak vtika nos v druge posle …

Medtem ko si na severu enostavno sama izberem kdaj, s kom, kje se dobim. Interesi me nesejo po celem mestu. Kar ni samoumevno. V letu 2020/2021, ko sem se kljub Covidu in ohlapnim priporočilom študijsko preselila v severno prestolnico, se je tukaj dogajalo več kot drugje po Evropi, še vedno pa občutljivo manj kot v letu 2021/2022. Ko so se stvari ponovno odprle, se mi je pričaral cel nov svet. Kljub fizično ˝napornem˝ študiju še vedno najdem energijo za vse lastne interese. S frizbi klubom se udeležujemo državnih in mednarodnih turnirjev, kot članica študentskega sveta imam moč dejansko spremeniti stvari, vplivati na študijsko okolje. Imam pozicijo ˝bueno vista˝, kar je najbolj carsko ime za organizatorko družabnih dogodkov, vsake toliko grem v gledališče preverit, kaj dogaja na plesni sceni in kdaj pa kdaj probat kako novo pivo, ker imajo kar veliko izbire. K sreči, če ne veš, kaj bi, je, ko prideš v nov lokal najbolj uporabna besed: stor stark, ki pomeni najcenejše hišno točeno pivo. Tako veš, da dobiš najcenejšega. Kot Slovenka se počasi počutim, da delno mogoče tudi sem iz Stockholma.

Ko gledam nazaj in se spomnim, da je bila moja prva študijska izbira FMF, magistrski program za pedagoško matematiko, moram reči, da v primerjavi s tistim časom sedaj živim svoje sanje. Se da, v življenju lahko dosežeš stvari. Da se to zgodi, moraš na prvem mestu sam z vso silo verjeti v svoje sanje, nekaj narediti za to, predvsem pa ne obupati. Sploh v današnji družbi, kjer smo navajeni vse pokvarjeno zamenjati, kupiti novo, boljše, modernejše, kjer kritično razmišljanje menja TikTok in hitre stvari zaradi pomanjkanja fokusa ali nižanje standardov pri športni vzgoji, ker otroci niso toliko zunaj in so motorično manj okrepljeni kot npr. moja generacija. Vsaj iz mojih opazovanj in izkušenj dela z otroci. Seveda so izjeme in nismo še pogubljeni. Kjer je kreativnost, znajdi se, delaj s tem, kar imaš v dosegu rok. Naj te ne bo strah prositi za pomoč, spraševati, povpraševati, slediti svoji notranji sili. Konec koncev prihajam iz Metlike, študiram v Stockholmu. Še danes komaj verjamem. In to ples. Vsako jutro, ko stopim čez vrata univerze, za katero rabiš poseben čip, skoraj kot da stopam v Pentagon, v studio, mi gre na smeh, ker rabim minuto, da dojamem, da se to res dogaja in niso sanje. Kdo bi temu verjel, če ne sama. In znanje, ki sem ga pridobila, si želim deliti med ljudi. Vsem vam, ki mate možnost it, hojte! Ni lahko, a izkušnje, ki jih nabereš, so res neprecenljive. Ja bi lahko še pisala, mam še marsikaj za povedat, al so urednice omejile, da se ne razpišem čez celo Zvitico. Upam, da je bla kava dobra in greš lahko zdej spreminjat svet. Če ga ne bomo mi, kdo ga bo?