Contra argument: Obvezno naborništvo

V članku bo s petimi glavnimi argumenti proti uvedbi obveznega vojaškega naborništva, ki je predvideno v koalicijski pogodbi 14. slovenske vlade, obrazloženo stališče nasprotnikov ukrepa.

Teoretična podlaga: Takojšnji kompromis

Že v samem začetku: obvezno naborništvo je izhod v sili. Če povzamemo sporočilo Bele knjige o prihodnosti slovenske obrambe iz januarja letos: trenutno kadrovsko stanje s poklicnimi vojaki je klavrno, pravih sredstev oz. idej, kako bi ga popravili, nimamo, zadnja možnost, ki nam ostane za krpanje kadrovske luknje, pa je obvezno naborništvo.

A naborniki niso enakovredni poklicnim vojakom. Njihovo usposabljanje je drugačno. Ker so na njem neprostovoljno (spomnimo se: za vse, ki jih pot poklicnega vojaka zanima, imamo standardne programe usposabljanja), je motivacija nabornikov manjša, režim treningov pa prirejen in manj intenziven. Kljub temu se za nabornike porabi oz. obrabi določena količina vojaške opreme: orožje, strelivo, oblačila, zaščitna oprema ipd. Obstaja tveganje za poškodbe, tako fizične kot za škodo za mentalno zdravje, denimo srh ob uporabi smrtonosnega orožja, krutih prizorih lastnih poškodb oz. poškodb drugih ipd. Po koncu usposabljanja pa se naborniki praviloma ne odločijo za vojaško pot in se vrnejo v vsakdanje življenje, kjer pridobljeno znanje počasi pozabljajo in gre velik del investicije v nabornike v nič.

Resni problemi pri izvedljivosti

Začnimo pri nabiranju nabornikov. Rodnost v Sloveniji že dolga leta pada, s čimer je izhodiščna številka potencialnih nabornikov vedno nižja. Prav tako so za učinkovitost naborništva ovira svetovnonazorski pogledi mladine. Že leta 2003, ko smo zadnjič imeli obvezni nabor, se je za vojaško usposabljanje odločila le slaba tretjina mladih. Tretjina je navedla ugovor vesti in vojaški rok služila z opravljanjem nevojaških družbenokoristnih del. Kot evropski standard bi ugovor vesti še vedno bil možen tudi sedaj. Glede na politične trende si lahko predstavljamo, da bo delež ugovorov vesti še višji kot 2003. Prav tako se po izkušnjah skoraj tretjina obveznikov v celoti izogne služenju z odhodi v tujino, zdravniškimi potrdili ipd. Ugotovimo lahko torej, da je realni izhodiščni potencial za izboljšanje stanja Slovenske vojske skozi obvezno naborništvo nizek.

Drugi omejevalni faktor je infrastruktura. Po navedbah poznavalcev so obstoječe kapacitete za nastanitev in urjenje vojakov v slabem stanju oz. jih je premalo za večje število novih nabornikov. Za nastanitev sta primerni le vojašnici v Vipavi, zgrajena 1926, in v Murski Soboti, zgrajena 1992. Za zagotavljanje kvalitetnih pogojev nabornikom bi morali vojašnice prenoviti oz. zgraditi nove ter nabaviti več vadbene opreme. V samem štartu bi morali ponovno zaposliti okoli 100 uradnikov za vso administracijo, vezano za nabornike. Del obstoječih vojakov, ki so trenutno v bojnih enotah, pa bi se moral prerazporediti za vadnike. Vse to bi precej obremenilo državni proračun z novimi izdatki. Naborniki bi hkrati bili odsotni od služb in v času vojaščine ne bi vplačevali davkov in prispevkov, kar bi bila dodatna škoda za državni proračun na strani prihodkov. Kar me pripelje do naslednje točke …

Neučinkovitost ukrepa z obrambnega vidika: nizek pomen za nacionalno varnost

Zaključili smo že, da je naborništvo politični ukrep, ki bi prinesel bolj omejeno izboljšanje kadrovske problematike Slovenske vojske, hkrati pa precej negativno vplival na državni proračun. Za dodatno perspektivo ga primerjajmo z drugimi možnimi ukrepi za izboljšanje slovenske obrambe.

Recimo, da se odločimo, da je obramba državni problem številka ena in namenimo zajeten proračun za obrambo, želimo pa iz našega denarja izvleči največ učinka. Obstaja več variant. Prva je, da vložimo v poklicne pehotne vojake. Slednji so jedro naših obrambnih zmožnosti. Vojnega letalstva dejansko nimamo – pilatusi so predvsem vadbena letala; mornarica je podobno šibka. Z večjimi plačami za vojake bi povečali motivacijo in s tem bojno učinkovitost trenutnih vojakov ter lažje privabljali nove in s tem trajno zapolnili kadrovsko vrzel. Vlaganja pa so seveda potrebna tudi v njihovo opremo in oborožitev. Cena vlaganj v pehotne enote je relativno nizka, verjetno v prvi fazi nekaj deset milijonov evrov. Vlaganja v oklepna vozila, ki jih vsaka resna kopenska sila prav tako potrebuje, pa bi stala nekaj sto milijonov evrov in bi bila zaradi slabih izkušenj politično kontroverzna. Pri vsem tem bi šlo za dolgoročne proračunske obveze – vojaki in njihova oprema ter vozila potrebujejo trajno usposabljanje, vzdrževanje in posodabljanje. Ta denar bi tako kasneje težko prerazporedili drugam oz. bi s tem izgubili učinek začetnega vložka. V sodobnih kopenskih vojaških spopadih pa so tudi najbolje izurjeni in opremljeni pehotni vojaki težko učinkoviti proti sovražnikom s premočjo v zraku.

S čimer preidemo na drugo možnost – vlaganje v zračne sile. Slovenija trenutno nima lastnih bojnih letal, t.i. lovcev prestreznikov, ki so eden treh ključnih elementov zračnih obrambnih zmogljivosti (poleg radarskega nadzora in sistema vodenja, kontrole in poveljevanja, ki ju sicer imamo). Lovce prestreznike, ki se uporabljajo za posredovanja ob kršenju državnega zračnega prostora, po dogovoru zagotavljata Italija in Madžarska, ki krijeta svoje stroške. Ta letala so draga in trenutna državna strategija nakupa ne predvideva. Da ponazorimo, Hrvaška je lani neuspešno želela kupiti 12 rabljenih, okrog 30 let starih prestreznikov F-16 za okoli 500 milijonov €. Novi NATO lovci F-35 trenutno stanejo okoli 100 milijonov € po komadu, a lahko eno novo letalo v simulacijah uniči tudi po 30 starejših. Nakup lovskih bojnih letal je torej zelo drag šport, bi pa s tem naredili nek resen »statement« glede naših vojaških ambicij in želje po temu, da smo nek samostojni obrambni dejavnik.

Tretja možnost so razna druga vlaganja, denimo v sisteme kibernetske obrambe, obveščevalno in protiobveščevalno dejavnost itd. Tu bi lahko vlagali v same obrambne dejavnosti, torej v kadre in prenovo obstoječe opreme, kot tudi v raziskave in razvoj. V obeh primerih bi si lahko priigrali precej mednarodnega ugleda: tako skozi kakšno razkrinkanje aktivnosti tujih sil na našem ali njihovem terenu, kot s slovenskimi inovacijami, ki bi omogočile NATU učinkovitejši boj na teh področjih. Zaenkrat pa več novic vezanih za SOVO opisuje stavkanje in sporno kadrovanje kot pa dobre prakse …

Te možnosti so kompleksne, veliko dejavnikov je v igri pri teh vlaganjih. Če bi hoteli vse razdelati, bi bralce zdolgočasili in mimogrede pridelali kakšen naziv iz obrambnih ved. Naj služijo predvsem za oris tega, da se da v obrambo vlagati na drugačne načine, ki so lahko bolj učinkoviti od obveznega naborništva. Karkoli bi že storili, pa bi to opazili tudi zunaj naših meja, s čimer pridemo na …

Negativni zunanjepolitični učinki uvedbe naborništva

Obvezno vojaško naborništvo je v Evropi redkost. Poznajo ga v nekaj vojaško nevtralnih državah (Avstrija, Švica, Švedska) ter nekaj državah, ki mejijo na Rusijo ali Turčijo. Tudi v teh državah tradicionalni nabori, kot smo jih nekoč poznali v SFRJ, večinoma ne obstajajo več, ampak gre za »light« variante s poudarkom na širokem, praktičnem družbenem izobraževanju z obrambno noto. Z uvedbo obveznega vojaškega naborništva bi v svet poslali signal, da ostajamo vezani na rešitve stare komunistične šole, smo brez naprednih sodobnih idej ali finančnih zmožnosti za resnejše, trajnejše rešitve. Dojemanje Slovenije znotraj EU, kjer spada v krog »prijateljev kohezije«, ki prejemajo več sredstev, kot jih vplačajo, in NATA, kjer velja bolj za breme kot pomoč, se s tem ne bi spremenilo na bolje. Kvečjemu bi se še bolj zasidrali stari, slabšalni pogledi iz Zahoda – tistih držav, ki res nosijo obrambno breme zavezništva. Ali si tega res želimo, glede na to, da so praktično vsi varnostni problemi, s katerimi se soočamo, vsaj evropski oz. celo globalni?

Neučinkovitost obrambnih vlaganj napram vlaganjem v druge notranjepolitične probleme

Nazaj v realnost: je obramba res državni problem številka ena? So naše obrambne zmogljivosti res odvisne le od direktnih vlaganj v vojsko?

Najprej prvo vprašanje. Pred kom potrebujemo obrambne kapacitete? Kdo nas sploh ogroža? Obkroženi smo z zaveznicami iz NATA, najmočnejšega vojaškega zavezništva na svetu. (Mejno prckanje s Hrvaško je nadležno, a realno nikdar ne bo preraslo v vojaški konflikt). V vse smeri imamo po 1000 km in več »blažilne cone« pred potencialnimi grožnjami. Politične in posredno obrambne vezi z Združenim kraljestvom in ZDA se resda nekoliko tajajo, a smo še vedno del istega obrambnega bloka s skupnimi geostrateškimi interesi. Tudi sicer v sklopu EU ohranjamo zavidanja vredne vojaške kapacitete, vključno z jedrskim orožjem Francije. Angažma vsake države članice po svojih močeh je sicer zelo pomemben za to, da NATO ostane sila, kot je – če bi se fsi šlepali na vlkih tk ko mi, nebi blo dobro. Medsebojna pomoč je ključna pri reševanju sodobnih varnostnih problemov, ki hitro prerastejo iz lokalnih v skupne, kot se je pokazalo pri ilegalnih migracijah (ki so sicer primarno policijska pristojnost). Al seglih se potihem človek vpraša: i da se Slovenci izprsimo z vlagajni v obrambo do amena, bi se to res kaj hudo poznalo?

Seveda, tega luksuza, da bi se lahko sekirali samo za obrambo, nimamo. Vprašaj 20 Slovencov za mnenje, na kerem področju bi država lahko s proračunskimi sredstvi več nardila, pa boš dobu od prilike 1016 predlogov, kaj vse je treba pojačat. Obrambo se bo omenlo, nebo pa glavna in edina problematika. Okvirni dogovor NATA predvideva, da bi vsaka članica dala 2 % BDP letno za obrambo, od tega vsaj 20 % za opremo. Mi nismo ni blizu (1 % BDP, 8 % za opremo – najmanj v NATU), plače vojakov so ubibože, pa seglih nam rata večino izdatkov porabit za »plače in administracijo«. Aja, pa mormo še ugotovit, od kje bomo vzeli dnar za posodobit vojsko. Kje mamo res pošlihtano stanje, pa je tam dnara viška? Zdravstvo? Prometna infrastruktura? Sociala? Šolstvo? Skrb za okolje? …

Za konec: realno stanje v obrambi je možno prekanjeno posredno in dolgoročno izboljšati s politikami, ki niso neposredno usmerjene v obrambo. Za primer: s kvalitetno cestno povezavo Bele krajine bi omogočili kvalitetnejše izvajanje logističnih dejavnosti vojske, ki pomaga pri nadzoru meje. S pametnimi ukrepi za razvoj gospodarstva (kot je vlaganje v infrastrukturo) bi dolgoročno izboljšali proračunsko sliko države, ki bi nam omogočilo, da za obrambo ostane več denarja. Vlaganja v izobraževanje pomenijo boljše pogoje za šolanje otrok vojakov. Hkrati je to tudi priložnost, da čut za domovino in domoljubje privzgojimo kot nekaj pozitivnega in ne odvečnega oz. nevarnega. S tem lahko sistemsko motiviramo mladino, da bo prostovoljno vstopila v vojaško službo, ki bo veljala za častno in ne kot zadnji izhod tistih, ki niso bli za na faks. In še bi lahko naštevali. Spretna politika, katere končni cilj je, da izboljša stanje v obrambi, mora znati naravnati politiko na drugih področjih, namerno vključiti ali izključiti navezovanja na obrambo (glede na javno mnenje o obrambi), da izboljša stanje v obrambi tudi preko posrednih ukrepov, ki so pogosto že tako ali tako potrebni in uživajo večjo javno podporo. Ali poudarjanje odmevnih, a slabo učinkovitih ukrepov, kot je obvezno naborništvo, šteje kot spretna politika, presodite sami.

Ps. Kritike stanja v slovenskih varnostnih silah so usmerjene v politično upravljanje resursov in vodstvene smernice, ne pa v same pripadnike, ki v zahtevnih razmerah vztrajajo in se po svojih močeh trudijo, da nam zagotavljajo našo ustavno pravico do varnosti.

Avtor: Matej Banovec

Po prebranem članku vas vabimo, da izpolnete anketo na povezavi TUKAJ.

Uredništvo Zvitice