Na vsebino

David Rupčič: 12 jeznih mož (12 Angry Men)

SYDNEY LUMET (1924 – 2011) je bil ameriški filmski režiser, producent in scenarist z več kot petdesetimi filmi. Bil je petkrat nominiran za »najboljšega režiserja« s filmi 12 Angry Men (1957), Dog Day Afternoon (1975), Network (1976) in The Verdict (1982). Kot režiser ni zabeležil nobene nagrade, vendar je s filmom Network le osvojil oskarja. Znan je bil kot »straight shooter«, saj je odraščal v zlati eri televizije, ki je vplivala predvsem na njegovo energijo in dinamiko. Ti pa sta se poznali tudi v njegovih delih. Ne glede na to ali je bil miren ali pester film, so njegova dela vedno odsevala energijo. Po njegovi smrti se je nanj spomnilo veliko filmskih zvezd. Eden izmed njih je bil Al Pacino, ki je Sydneyja opisal kot velikega človeka, ki nam je zapustil dragocena dela. Ta pa bodo spoštovana še dolgo.

ZGODBA ni zapletena, ampak je precej enostavna. Morda si nekateri zaradi preprostosti film predstavljajo kot običajen nedeljski film, vendar le ta skriva veliko več.

Zgodba se začne na sodišču, in sicer po sojenju, na katerem obtožijo 18 letnega fanta umora svojega očeta. Dvanajstim porotnikom sodnik razloži njihovo nalogo – skleniti morajo konsenz, in sicer določiti: ali je fant kriv ali nedolžen. Z zadnjo besedo sodnika sledimo dvanajsterici v sobo, namenjeno za debato, kjer postopoma začnejo z obravnavo. Eden izmed dvanajsterice začne razpravo z jasno obtožbo fanta, nakar mu sledijo tudi ostali. Nato sledi glasovanje z dvigom rok. Vsi dvignejo roko, razen enega, kar pomeni, da poroštvo ni istega mnenja in se sojenje ne more končati. Edini, ki ni dvignil roke, je porotnik s številko 8 (Henry Fonda). Le ta meni, da fant morda ni umoril svojega očeta, s čim razjezi ostale in jih prisili v pogovor o primeru.

Osrednje dogajanje poteka samo v enem prostoru in ravno zaradi tega film sam po sebi ni dinamičen, vendar scenarij izboljša potek, saj vsebuje veliko preobratov in nepričakovanih zapletov, ki posledično naredijo izvrsten film. Skozi dogajanje spoznamo porotnike in njihovo obnašanje, morda tudi ozadje, saj se tekom napetega pogovora razkrije veliko stvari, ki jih prej nismo vedeli oz. jih oseba ni kazala.

Postaviti se moramo v 60. leta, kjer je bilo takratno ameriško sodišče drugačno, kot ga poznamo danes. Pri primeru sodeluje 12 naključno izbranih ljudi, ki pa ne poznajo osumljenca ali žrtve. Po slišanem in videnem na sodišču se morajo izbranci odločiti o usodi osumljenca. Pravilo pa je, da se morajo vsi strinjati, torej 12 glasov za oz. proti. V filmu pa pride do zanimive problematike, saj se večina poroštva strinja z dokazi in ne dvomi, medtem ko eden od njih meni nasprotno, kar pripelje do rezultata 11 : 1 in se sojenje ne mora zaključiti. Ameriški pravni sistem temelji na tem, da obtoženca ne smejo obsoditi, če obstaja dvom onkraj utemeljenega suma. Med drugim pa so bili v tistem času »popularni« tudi rasni in etnični predsodki, ki so bili povod za nespametno in brezmiselno glasovanje. V primeru obravnavanega filma je nespametno glasovanje lahko terjalo fantovo življenje, saj je bila obsodba za 1. stopnjo umora – električni stol.

Igranje z različnimi kadri tukaj ni velika paša za oči, saj je dogajanje (kot že zgoraj omenjeno) v enem prostoru. To pa ne pomeni, da dinamike ni moč zaznati. Opazimo lahko veliko gibanja med širokim kotom in približevanjem. Ko se bližamo koncu, narašča napetost in s tem je tudi vse več bližnjih planov, ki prikazujejo napetost na obrazu in v očeh. K temu doda režiser še svojo mojstrovino, ki jo morda ne opazimo po prvem ogledu filma. Opazimo lahko, da se kot kamere postopoma niža in proti koncu so posnetki pod višino oči, kar daje občutek klavstrofobije, ki se ujema s situacijo in napetostjo med igralci.

Film bi ocenil z 9,5 od 10 in je eden boljših filmov, ki sem si jih ogledal. Prepričal me je scenarij in igralska zasedba. Čeprav ni veliko dogajanja in ni osrednje akcije, kot smo jo navajeni v sodobnih filmih, nam ta zgodba ponuja drugačno akcijo – verbalno. Poseben čar ima dejstvo, da debata teče o usodi mladega fanta, starega komaj 18 let, in da njegovo usodo drži dvanajst naključnih ljudi, ki se ne poznajo med seboj in ne poznajo obtoženca. Pritegnila me je zgodba vsakega posameznika, saj vsak izmed njih prihaja iz različnih okoliščin ter ima svoja prepričanja in stališča, za katerimi trdno stoji. Všeč mi je tudi scenografija, kjer že v začetku opazimo, da gre za vroč, deloven dan in kjer si vsi želijo čim prej zaključiti in zapustiti sodišče. Vročina pa jih spremlja skozi celoten pogovor in se stopnjuje skupaj z napetostjo, kar da gledalcu še večji občutek dogajanja v prostoru. Edina stvar, ki bi jo želel videti ali spremeniti, je konec, saj bi bilo po mojem mnenju zanimivo videti prizor, ko poroštvo zapusti sobo in obtoženi fant obsedi na klopci ter opazuje odrasle moške izraze z njegovo usodo v svojih rokah.

Režija: Sydney Lumet
Scenarij: Reginald Rose
Produkcija: Reginald Rose, Henry Fonda
Glasba: Kenyon Hopkins
Direktor fotografije: Boris Kaufman
Igralska zasedba: John Fiedler, Lee J. Cobb, E.G. Marshall, Jack Klugman, Edward Binns, Jack Warden, Henry Fonda, Joseph Sweeney, Ed Begley, George Voskovec, Robert Webber
Montaža: Carl Lerner
Žanr: drama
Dolžina: 96 minut
Premiera: 13. 4. 1957
Nagrade: 3 nominacije za oskarja

Trailer:

IMDb: TUKAJ.

Vir: http://klub-kbs.si
Klub belokranjskih študentov

Klub belokranjskih študentov

KBŠ

http://klub-kbs.si

Odkrijte Belo krajino
Spletna stran uporablja piškotke za izboljšanje uporabniške izkušnje in statistiko obiska. Več o piškotkih si lahko preberete tukaj