Svetovni dan debelosti (ang. World Obesity Day), po novem, obeležujemo 4. marca. Svetovna zdravstvena organizacija je že leta 1997 debelost uvrstila med kronične presnovne bolezni, dandanes pa ta predstavlja enega največjih javnozdravstvenih izzivov1. V Sloveniji je prekomerno hranjenih približno polovica moških in tretjina žensk, debelih 17 % moških in 14 % žensk, pri otrocih pa je prekomerno hranjenih skoraj tretjina dečkov in dobra četrtina deklic2.

Debelost je kronična presnovna bolezen, za katero je značilno čezmerno kopičenje maščevja v telesu in potrebuje dolgotrajno obravnavo. Stopnjo debelosti na grobo lahko ocenimo z izračunom indeksa telesne mase (v nadaljevanju ITM), ki posameznika, glede na dobljeno vrednost, preračunano iz telesne mase in višine, opredeli v določeno skupino in sicer, če je:

  • ITM med 25 kg/m2 in 29,9 kg/m2 gre za povišano telesno maso,
  • ITM med 30 kg/m2 in 34,9 kg/m2 gre za debelost I. stopnje,
  • ITM med 35 kg/m2 in 39,9 kg/m2 gre za debelost II. stopnje in
  • ITM več kot 40 kg/m2 gre za debelost III. stopnje.

Izračun ITM, sam po sebi, ni dovolj zanesljiv parameter za diagnosticiranje debelosti, kar pomeni, da povečana telesna masa še ne pomeni takoj debelosti, saj je lahko večja na račun mišic, kosti ali edemov3. Zaradi tega se uporabljajo tudi druge antropometrične meritve, kot so telesna sestava, delež maščobne mase ter obseg pasu, ki je pri ženskah sprejemljiv do 80 cm in pri moških do 94 cm.

Teoretično je etiologija prekomerne hranjenosti in debelosti dokaj enostavna4. Telesna masa posameznika je izraz ravnovesja med energijskim vnosom in energijsko porabo. Pri prekomerni hranjenosti in debelosti gre za neravnovesje med energijskih vnosom in porabo energije1. To pomeni, da pojemo več kot pa porabimo. Na vsakih 40 kJ (dobrih 9 kcal) »viška« nastane 1 g maščevja, ki se razporedi v koži, trebušni votlini in telesnih organih3. V prehrani sodobnega človeka je več energijsko bogate hrane, ki je bogata z maščobami, soljo in sladkorji, medtem ko je na drugi strani osiromašena z vitamini, minerali in prehranskimi vlakninami. K sami izbiri hrane največkrat pripomore tudi pomanjkanje časa, zaradi katerega lahko prednjači izbira hitre hrane. Pomanjkanje časa, hiter tempo in vse bolj sedeč način življenja vpliva na upad telesne aktivnosti3. Človek pri normalni aktivnosti dnevno porabi 25 do 30 % vse porabljene energije za mišično delo3. Torej se na eni strani soočamo s hrano v izobilju, na drugi pa s pomanjkanjem telesne aktivnosti, kar lahko skupaj z drugimi dejavniki (hormonsko stanje, okoljski in psihološki dejavniki ipd.) vključno z dednostjo, vodi v prekomerno hranjenost in debelost.

Pri debelosti gre za kompleksen problem, ki vključuje različne dejavnike in posledice ter predstavlja tveganje za različne kronične nenalezljive bolezni vključno s presnovnim sindromom, sladkorno boleznijo tipa 2, srčno žilnimi obolenji in drugimi. Z vzdrževanjem neprimernega življenjskega sloga, kar zajema višji energijskih vnos in pomanjkanje telesne dejavnosti, počasi vstopimo v začaran krog »ugodja« iz katerega je, zaradi različnih mehanizmov, ki so prisotni v organizmu, težko izstopiti. Kadar bomo ob nekem vedenju izkusili ugodje, bomo motivirani za ponavljanje le tega. Le redko kdo lahko ostane pri zgolj le enem koščku čokolade. Temu pravimo možganski sistem nagrade. V obesogenem okolju, v katerem je hrane (sladki, slani prigrizki ipd.) na pretek in nas nanjo neprestano opozarjajo reklame, možganski sistem nagrade, ki odgovarja na dražljaje hrane, preglasi signale za nadzor telesne mase ter nas spodbudi k iskanju hrane ugodja. Največjo napako naredijo posamezniki, ki se odločijo za hujšanje z različnimi nizko kaloričnimi dietami. Cilj teh diet je navadno hitra izguba telesne mase v zelo kratkem času. To je najbrž idealna želja vsakega posameznika, ki ima preveč kilogramov. Takšen način izgube »viška kil« ne bo obrodil sadov na dolgi rok. Prav tako bomo na tak način zelo težko vzdrževali telesno maso. Nezmožnost ohranitve dosežene telesne mase po hujšanju je posledica kompenzatornih mehanizmov, ki nastopijo kot posledica ekstremne omejitve energijskega vnosa med hujšanjem5. Na račun tega potem večkrat slišimo, da se je »izgubljena« telesna masa vrnila dvakrat. Temu pravimo tudi »jojo efekt«. Večkratno ponavljanje istih napak nas lahko stane motivacije, ki je posebej pomembna pri doseganju ciljev. Če se že lotite hujšanja, se lotite tega pravilno. Najboljše je, če se tega lotite pod nadzorom strokovnjakov, posebej tisti, ki imajo že pridružene bolezni. Za tiste, ki si pa želijo izgubiti le nekaj kilogramov, pa dajem nekaj svojih napotkov:

  • načrtujte svojo prehrano, tako da zagotovite vsa makrohranila in posegajte po hranilno bogati hrani,
  • določite si dosegljive in kratkoročne cilje (npr. en teden ne bom užival sladkih pijač),
  • bodite telesno aktivni.

Izguba telesne mase pri zelo debelih ljudeh, ni enostavna, zaradi tega je potreba dolgotrajna, postopna ter multidisciplinarna obravnava. Smiselna preventiva debelosti je v vzdrževanju priporočene telesne ter mišične mase in ne zgolj v hujšanju6. S tem ko obeležujemo Svetovni dan debelosti želimo ozavestiti ljudi o posledicah le te, stiski debelih posameznikov ter izboljšati zdravljenje debelosti. Pri zdravljenju debelosti stremimo k temu, da bolnika pripeljemo iz neprimernega načina življenja v zdrav življenjski slog, ki ga je sposoben dolgoročno vzdrževati ter na takšen način pripomoremo k izboljšanju zdravja bolnika.

Avtorica: Nika Mežnaršič

1. Gabrijelčič Blenkuš, M. Determinante debelosti. Kongr. Klin. Prehrane Presnovne Podpore 52–54 (2013).

2. Zdravstveni statistični letopis. (2018).

3. Bilban, M. Debelost - javnozdravstveni problem delovne populacije. 63, 30–41 (2018).

4. Grubič, Z. Patofiziologija debelosti - osnovni mehanizmi. Kongr. Klin. Prehrane Presnovne Podpore 49–51 (2013).

5. Kovač Blaž, M. Debelost. in Praktikum klinične prehrane (ed. Rotovnik Kozjek, N.) 75–95 (2019).

6. Zerbo Šporin, D. Debelost in telesna vadba. Kongr. Klin. Prehrane Presnovne Podpore 69 (2013).