Kaj izbrati: bio ali eko?

Vstopiš v trgovino, vzameš v roke košarico in začneš zmedeno hoditi po trgovini, ker si spet nekje pozabil listek. In ko se končno spomniš, kaj je tisto, po kar si prišel, zmeden ostaneš pred celo polico ene vrste izdelka, ki pa je pakiran v številnih embalažah različnih proizvajalcev, ponujen po različnih cenah z različnimi označbami in nalepkami, ki ti mogoče kaj povedo ali pa ne. Važno da piše, da je bio ali eko ali domače ali slovensko ali s kmetije ali organsko ali neka premium kakovost ali pa katera od drugih mnogoterih označb, ki upravičijo višjo ceno izdelka.

V tem članku bi rad pozornost namenil nekaterim označbam, ki nam povedo nekaj o poreklu in načinu pridelave, izpustil pa bi označbe, ki nam povedo nekaj o sestavinah živila (npr. vegansko), saj menim, da se pri njih pojavlja manj pomislekov. Po raziskavah zveze potrošnikov Slovenije, je za 70 % Slovencev najpomembnejša stvar nakupa podatek o poreklu hrane, kar nas v evropskem merilu uvršča le za Francoze. Pri nas je nadzor nad uporabo certificiranih označb dober, težave pa se pojavijo pri nekaterih bolj poljudnih označbah (npr. domače), ki nam ponujajo asociacije, same pa povedo bolj malo.

V Sloveniji je vodilna institucija za kontrolo in certifikacijo v kmetijstvu in gozdarstvu Inštitut KON-CERT Maribor, ki nadzira in izdaja certifikate za uporabo številnih označb za kmetijske izdelke in živila. Na njihovi spletni strani imajo predstavljene označbe, ki jih podeljujejo in pogoje, ki jih mora živilo izpolnjevati za pridobitev le-teh. V nadaljevanju bom predstavil nekatere med bolj poznanimi označbami živil in opisal, kaj nam sploh povedo.

Označbe eko (ekološko), bio in organsko pomenijo enako, razlika je le v izvoru teh označb. Bio se uporablja v nemško govorečih državah in jo lahko zasledimo na izdelkih, ki so od tam uvoženi, izraz organsko (organic) pa se uporablja predvsem v angleško govorečih državah. Živila s temi označbami so vsako leto bolje sprejeta in njihova prodaja narašča iz leta v leto. Njihova prednost je večja vsebnost vitaminov in mineralov ter boljši okus. Označba ekološko ni vezana na poreklo sestavin, pomemben pa je način pridelave in predelave živil. Da je živilo označeno kot ekološko, je nujno potrebno, da sta tako pridelava (kmetovanje) kot tudi predelava označeni kot ekološki, za kar je potrebno izpolnjevati vrsto pogojev. Za pridobitev pravic za uporabo te označbe je potreben certifikat, ki potrjuje, da živilo res ustreza vsem zastavljenim kriterijem.

Pri ekološkem kmetovanju so nekatere od omejitev: prepoved uporabe pesticidov, lahko topnih mineralnih gnojil in antibiotikov v živinoreji, prepovedana uporaba GSO, omejitev uporabe živilskih dodatkov in nekaterih tehnoloških sredstev, poudarek pa je tudi na izkoriščanju prednosti lokalnih virov (npr. gnojenje s hlevskim gnojem) ter na kolobarjenju (večletni cikel obdelave zemlje, v katerem si iz leta v leto raba zemljišča spreminja ter se tako kljub konstantni rabi prepreči izčrpavanje zemlje). V ekološki predelavi pa so glavne omejitve: izdelava živil le iz ekološko pridelanih sestavin (le 5 % je lahko neekoloških sestavin), omejen izbor dodatkov in pomožnih sredstev, prepovedana uporaba umetnih konzervansov, barvil ter GSO ali sestavin, pridobljenih iz GSO. Poudariti velja tudi to, da so lahko zahteve za uporabo označbe ekološko različne v različnih državah. Tako recimo lahko pri nas kupimo ekološki sok iz Avstrije, medtem ko sok pridelan po enakem postopku v Sloveniji zahtevan za pridobitev te označbe ne bi zadoščal.

Na kratko lahko omenim tudi živila iz biološko-dinamičnega kmetovanja, ki nosijo označbo Demeter. Pri tem tipu kmetovanja gre za še bolj strogo regulirano obliko ekološke pridelave, ki ima še dodatne omejitve. Več o tej obliki pridelave si lahko preberete na spletni strani Inštituta KON-CERT.

Označba, ki jo pogosto zasledimo na izdelkih, ki so označeni kot slovenski, je izbrana kakovost. Nastala je z uveljavitvijo nove nacionalne sheme kakovosti, ki zajema kmetijske pridelke in živila s posebnimi lastnostmi, kot so sestava, okolju prijazna pridelava, kakovost surovin, dobrobit živali in posebno zdravstveno varstvo le teh, način krmljenja, dolžina transportne poti in hitrost ter način pridelave. Ta označba nam pove tudi to, da je živilo v celoti pridelano in predelano v Sloveniji. Za enkrat je uporaba te označbe omejena za označevanje govejega, prašičjega in perutninskega mesa, mleka in mlečnih izdelkov ter sadja in izdelkov iz sadja, v prihodnosti pa se bo njena uporaba prenesla na vse vrste živil.

Slovenija je zelo raznolika dežela in ima veliko lokalnih posebnosti, ki so vezane na območje pridelave, geografske značilnosti in tradicijo pridelave. Tudi za to imamo posebne označbe, katere označujejo živila in kmetijske izdelke, ki izpolnjujejo določene zahteve. Poznamo: označbo porekla, pri kateri je poimenovanje izdelka tesno povezano z geografskim območjem, zato ga izven tega območja ne smemo pridelovati/predelovati (npr. kočevski gozdni med, Piranska sol, Nanoški sir); geografsko označbo, ki se prav tako nanaša na zaščiteno ime, ki je povezano z geografskim območjem, vendar je dovolj, da se na tem območju izvaja le ena faza pridelave/predelave izdelka (npr. Kraški pršut, Jajca izpod Kamniških planin, Kranjska klobasa); zajamčena tradicionalna posebnost, za katero faze pridelave niso geografsko vezane, izdelek pa ima prepisano recepturo in določen način proizvodnje (npr. Belokranjska pogača, Idrijski žlinkrofi, Prekmurska gibanica); višja kakovost pa je označba, ki pa se nanaša na izdelek, ki je kakovostnejši od podobnih živil (npr. jedilna jajca Omega plus, med z vsebnostjo vlage največ 18%). Vse te označbe podeljuje Inštitut KON-CERT Maribor, ki je pooblaščen s strani Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano.

Pri izrazu lokalno takoj dobimo asociacijo na svojo neposredno okolico, pa vendar zajema še veliko več. Lokalni so namreč vsi izdelki, ki so pridelani v Sloveniji. Lokalna pridelava in prodaja ima veliko prednosti, saj ima hrana manj prepotovanih kilometrov in posledično nižji ogljični odtis, nakup teh živil podpira slovenske kmete in predelovalno industrijo ter tako zagotavlja delovna mesta. Če so izdelki pridelani bolj skrbno, lahko nosijo tudi označbo izbrana kakovost. Ne smemo pa vseh lokalnih izdelkov imenovati za ekološke, saj so lahko pridelani tudi v integriranem (tj. običajnem) kmetijstvu.

Rad bi se dotaknil še nekaterih označb, ki so precej bolj ohlapne in zato največkrat izkoriščene. Te označbe so po večini specifične za posamezne trgovske verige. Gre namreč za poimenovanja njihovih lastnih linij izdelkov, ki pogosto vsebujejo besede kot so domače, naravno, s kmetije in podobno, ki kupcu vzbudijo asociacije na ekološko in lokalno pridelavo. Njihova poimenovanja, ki niso certificirana in niso strožje kontrolirana, omogočajo več fleksibilnosti, saj lahko pod njimi označujejo izdelke različnih porekel iz in različnih pridelav. Slovenska zakonodaja namreč omogoča, da se živilo, ki je predelano v Sloveniji vendar iz surovin, ki niso slovenske, vseeno imenuje slovenski proizvod. To je najbolj sporno pri mesu in mesnih izdelkih. Večkrat lahko v medijih zasedimo afere z uvoženim mesom. Težava je v tem, da je sledenje mesnim izdelkom težavno, saj lahko živali v svojem življenju večkrat zamenjajo državo in je zato težko določiti pravo poreklo mesa, ki pride v naše trgovine. Za sveže, zmrznjeno in mleto meso morata biti podani država rojstva in vzreje živali in država zakola. Pri mesnih izdelkih pa ni potrebno navajati porekla mesa, ampak samo državo, v kateri je bilo meso predelano. Prav zato imajo kupci pri nakupu mesnih izdelkov največ pomislekov in pride tudi do največ afer.

Nadzor nad poreklom in kakovostjo hrane nam je vsem pomemben, vendar smo kljub temu pripravljeni na to pozabiti, ko vidimo nižje cene živil, pridelanih v vprašljivih razmerah, hkrati pa se nam višja cena živil s certifikatom, ki nam zagotavlja preverjeno kakovost in poreklo, ne zdi neupravičena. Ob poplavi hrane, ki v naše trgovine prihaja z vseh koncev sveta, se je težko prebiti do prave »osebnosti« živila, ki bi nam povedala od kod prihaja, na kakšen način je bilo živilo pridelano, v kakšnih pogojih in podobno. Če imate možnost, se odločite za živila s certifikatom, tista lokalna in ekološka, saj so boljša za vas in za naravo. In še to, niso ta živila draga, samo tista druga so smešno poceni.

Avtor: Blaž Pečarič