Na vsebino

Kaj si mislijo dijaki?

V tokratni objavi vam uredništvo Zvitice ponuja v branje Misli dijakov. Gre za tri prispevke anonimnih avtorjev, ki jih je v rubriko Dijaški kotiček združila Maša Kuzma, dijakinja Srednje šole Črnomelj. Opozoriti velja, da članki s svojo kritično naravnanostjo ne pričajo proti šoli in da se avtorji zelo dobro zavedajo pomembnosti izobraževalne ustanove tako za družbeno kot tudi za družabno življenje na sploh, si pa ob tem želijo pristnih, iskrenih odnosov, ki se v današnjih časih, kot kaže, izgubljajo. In kaj bomo mi – odrasli, odgovorni za takšno razmišljanje mladih ljudi – storili za to, da se stvari izboljšajo?

MISLI DIJAKOV

6.00. Včasih minuta več, če ti le na hitro uspe z blazinico podrsati po tisti tipki za dremež. Po možnosti je ponedeljek, ki pride za nedeljo, ta pa po tisti prekrokani soboti, ki nemalokrat še smrdi po petku. Vem, da imam še 3 opozorilne alarme preden pride tisti zadnji, pravi. Pa se končno dvignem. Najprej stopi leva noga, za njo pa ji ustrežljivo sledi še desna. Sledijo ostale rutinske zadeve, po katerih še ves »zaliman« odkorakam, kakor je primerno napisati, novim izzivom naproti. Osebno mi je najhujša druga polovica leta, ko te poleg nehumane ure, če seveda nisi jutranji človek, za dobro jutro vseka še mraz, katerega občutek je podoben tistemu, ko ti matematik v redovalnico zapiči kol. Hodim. Vrinem se v kolono kolegov, ki se drug za drugim nalagajo na avtobus. Usedem se na prvi zguljen sedež pa čakam, da me ne preseneti kak zgovornež.

Pred šolo, katere dijaki NE kadijo, stoji rdeče obarvan zid, ki pozdravlja s pravim naborom okrasnih vzorcev, narejenih iz ogorkov. Naj povem, da so ti stvaritev mojih kolegov, šolo obiskujejo, a ne kadijo. Pospremi me še malo zakasneli senzor premičnih vrat in tu pa tam kakšen (ne)cigaretni dim, ki mi na jakni ostane še celo prvo uro. Sledi kup mrkih obrazov na levo in pravi Fijasko na desno.

Menim, da moja pot v šolo nikogar kaj dosti ne zanima. Konec koncev, ni prav nič adrenalinska. Po prebranem verjetno delujem kot najbolj asocialna in duhamorna oseba na svetu, ki ji pot do šole predstavlja križev pot, šola sama pa klečanje na koruzi. Temu pač ni tako. Misli pravzaprav niti niso čisto moje, ampak sem si upal parafrazirati nekaj tistih, ki jih slišim med sošolci, ki dan za dnem jamrajo o tem, kako tesnobno se jim zdi vzdušje na šoli zadnjih nekaj mesecev. Vsi se dobro zavedamo politične igrice zaposlenih na naši šoli, ki se izmenjavajo v vlogi propozicije in opozicije, se med seboj obmetavajo s tem, kdo bo koga bolj obremenil in »zajebal«. Da ne mečem vseh v isti koš, je pošteno, da omenim tudi nekaj »poslancev«, ki ne pripadajo »nobeni« stranki.

S tem se nikoli nisem pretirano ukvarjal, ker pač na svetu sta in vedno bosta zavist ter hinavstvo, mi pa smo sami po sebi tihi predatorji. Nekaj tednov nazaj sem na postaji slučajno slišal pogovor med dvema dijakoma, ki sta govorila o tem, da se profesorji mečejo v politiko, ker je črno na belem, da naši 70-letni šoli bijejo še zadnja leta … Nisem mogel mimo vprašanja, ali je temu kajpak res tako.

Starejša prijateljica (s tem mislim na res starejšo prijateljico) mi velikokrat pripoveduje o svojih srednješolskih dneh. Bila je ena prvih gimnazijskih generacij, ko je gimnazija še stala na tleh zdajšnje Osnovne šole Mirana Jarca. Njena pripovedovanja so vedno takšna, da še sam postanem nostalgičen. Na tej šoli so se potem šolali še njeni otroci, vnuki. Pravnukom žal slabo kaže. In če ne grem tako daleč v zgodovino, so tu še moji starejši prijatelji, ki se prav tako radi spomnijo kakšne štorije in me čudno pogledajo, ko se zraven namrdnem.

Marsikomu je vseeno, kakšna bo prihodnost naše šole. Tako dijakom, ki so jim vsega največkrat krivi profesorji, kot tudi šolskemu aparatu, ki do nas ni prav nič spodbuden in ravno v zadnjih mesecih ustvarja en velik oblak slabe volje in napetosti, ki nas vestno spremlja. Žalostno je, da so nam nemalokrat ukinjene pristojnosti, ki nas – dijake – razbremenijo pod izgovorom, da gre za čisto birokratsko zadevo, pravzaprav pa je vršilec formalizma surovost. Za pretirane entuziaste ni prostora ali pa so ti močno omejeni. In še in še.

Na to, kdo v tej situaciji igra vlogo grešnega kozla, ne znam odgovoriti. Morda, ker sem za to še prezelen. Upam pa, da z njim odpiram vprašanje, ki se zadeva vseh nas. To pa ni le o obstanku edine srednješolske izobraževalne ustanove v naši regiji in ne o polomljenih odnosih v njej, pač pa o nadaljnji aktivnosti in obstoju belokranjskega življenja nasploh. – CK

Iznakazijo te. Iz tebe naredijo lutko in ti v možgane vsejejo, kar so jim naročili manipulatorji. V roko ti postavijo puško in te naučijo streljati. V dušo tvoje umetnosti postavijo zakone in pravila in te omejijo. Zaklenjen si. Postavljen v jekleno kletko, ki ti začne razžirati možgane. Razžira tvoj um, miselnost, umetnost ... Z injekcijami ti počasi vbrizgajo še robotsko naravnanost in univerzalnost. Oh, na stotine lutk, ki plešejo točno po zapisanih notah.

Da, šola te zavira. Ubija tvoje zmožnosti in ti vliva klišejskost. Sistem perfekcionističnih brezčutnežev pa uspešno narašča.

Pa ti? Še hočeš biti del sistema? – anonimno

Šola - ustanova, ki ne ceni širše razgledanosti in spodbuja k robotiziranju ljudi ter vsesplošni podrejenosti, ne pa k razvijanju lastnega razmišljanja mladostnikov. – i.

Do naslednjega tedna,

Uredništvo Zvitice

Vir: http://klub-kbs.si
Klub belokranjskih študentov

Klub belokranjskih študentov

KBŠ

klub-kbs.si

Odkrijte Belo krajino
Spletna stran uporablja piškotke za izboljšanje uporabniške izkušnje in statistiko obiska. Več o piškotkih si lahko preberete tukaj