Na vsebino

Kakšnega pomena je za nas naravoslovje in kaj nam predstavlja družboslovje?

V tokratni objavi vam ponujamo prispevek Mateja Banovca, študenta Maastricht University. Ste mnenja, da je na svetu premalo naravoslovcev in preveč družboslovcev? Matej ponuja v branje zapis o svojem razmišljanju na to temo, ob enem pa vam ponuja v razmislek, kako bi naravoslovje obstajalo brez družboslovja (in obratno). Več v nadaljevanju …

Šikijevo vređanje družboslovcev: v odgovor in premislek

Prispevek Jake Šikonje »Svinčnik in list papirja« iz dveh izdaj Zvitice nazaj je med bralci, ki smo/še študiramo v programih družboslovnih smeri, izzval dobršno mero nejevolje. S kolegom Šikijem se sicer glede večine vsebine prispevka strinjam. Če njegov prispevek strnemo v trditev »Slovenski faksi proizvajajo preveč nekonkurenčnega kadra družboslovnih smeri«, potem je odgovor da. Vseeno pa sem mnenja, da bi Jaka lahko svoje pisanje nekoliko boljše strukturiral, nekatera stališča bolj razdelal in jih bolj diplomatsko predstavil. Ta prispevek najprej na hitro naslovi vprašanje, ki se zastavi po branju Šikija: »Koliko družboslovnega kadra je sploh težko pogrešljivega in zakaj?« Sledi nekaj predlogov za optimizacijo slovenskih družboslovnih, pa tudi ostalih faksov, na osnovi mojih nizozemskih izkušenj.

Hipoteza Jake je, da gre marsikateri družboslovni poklic v popolno informatizacijo. »Popolna« je zelo močna beseda – določenim poklicem bo precej težko kaj kmalu odklenkalo. Popis in obravnava vseh, ki še imajo perspektivo, bi trajal predolgo in ne bi bil zanimiv. Glavni izsledek tovrstne vaje bi po mojem bil, da informacijske tehnologije, prvič, zmanjšujejo povpraševanje po nekaterih družboslovnih poklicih in, drugič, nudijo vedno močnejše orodje, s katerimi si lahko pomagamo pri poskušanju razumevanja družbe. Še vedno pa bomo potrebovali ljudi, ki:

a) bodo lahko to orodje »naštelali«, da bo zares uporabno,
b) so za nekatere naloge preprosto bistveno cenejši in točnejši kot roboti, ki se teh nalog lahko sicer priučijo, a se to trenutno za nikogar ne izplača, in
c) ker opravljajo naloge, pri katerih si preprosto želimo človečnosti.

Pod točko a) bi med drugimi uvrstil (kvantitativne) akademske raziskovalce. Že sedaj imajo na voljo zelo napredna statistična orodja, s katerim lahko obdelujejo velikanske količine podatkov. A vendarle so vsi ti podatki neuporabni, če nimamo bistrega uma, ki si zna najprej zastaviti dobro vprašanje, nato podatke dobro obdelati in jih na koncu razložiti na način, da bo skoraj vsak razumel, kaj se je iz vaje naučil. Pod b) bi dal denimo psihologe kadrovnike. Težko si predstavljam, da bodo roboti ugotavljali, kateri izmed prijavljenih kandidatov poseduje tiste sposobnosti, zaradi katerih se za podjetje najbolj splača, da zaposli prav njega. Istočasno se mi to dolgoročno ne zdi popolnoma neizvedljivo, če bi se dovolj vlagalo v tovrstne raziskave. Pod točko c) je poklicev v bistvu morda še največ. Roboti še nekaj časa ne bodo vzgajali naših otrok, se ukvarjali z ljudmi s posebnimi potrebami, ali pa interpretirali pravnih besedil. Prav tako dvomim, da bomo kmalu izvolili robota na položaj, ki ga trenutno pokrivajo strankarski politiki, ali pa videli robotske duhovnike. Poleg vsega pa imamo tu še »nevidno roko trga«. Zanimivo, v ZDA so najbolje plačani družboslovci politologi in ekonomisti, ki morda na prvi pogled sodijo med bolj pogrešljive …

Torej, za nekaj »zdravih« družboslovnih smeri bo kader zagotovo treba še naprej usposabljati in ukinitev programov ne pride v poštev. Kje potemtakem ležé možnosti za izboljšave? Začel bom s sistematskim problemom, ki pesti skoraj celotno slovensko univerzitetno šolstvo, ne le družboslovje. Kot pri večini univerzitetnih programov po svetu tudi v Sloveniji večinoma vidimo sistem »sage on the stage« (čarovnik na odru): nek (baje) strokovnjak pride v predavalnico, dolge ure predava o svojem področju, v tem času pa se podano znanje magično prenese na slušatelje. (Moja) univerza v Maastrichtu je ena redkih z drugačnim pristopom, t.i. PBL (Problem-based learning). Poenostavljeno: od študenta se pričakuje (zelo okvirno) 40 ur tedenskega študija, od tega le okoli 10 ur na faksu samem. Slednje izgleda tako, da se nekajkrat tedensko s sošolci dobimo za dve uri. Na prvem sestanku imamo »preddebato« o problemu, ki nam ga zastavi predmetna knjiga, in o tem, kaj pričakujemo v čtivu, ki ta problem naslavlja. Skupaj si zastavimo učne cilje (vprašanja). Odgovore nanje poiščemo v naslednjih dneh med branjem predpisanega čtiva (okrog 20 strani na dan). Ko pridemo nazaj na faks, imamo prvo uro za debato, ki ji predseduje eden od študentov, in v kateri predstavimo naše izsledke. Druga ura pa je za naslednjo preddebato. Večinoma smo tu samostojni, če se kje zatakne, nam pomaga prisotni profesor ali pomočnik. Slednji so praviloma visoko usposobljeni tako glede poznavanja svojega področja kot pedagoško. Zraven nam faks organizira še neobvezna predavanja profesorjev, ki se z dano temo bolj ukvarjajo. Nikoli niso daljša od dveh ur.

Vidim ogromno prednosti sistema PBL napram sistemu »sage on the stage«. Prvič, veliko poudarka je na samoučenju, ki ga hvali že Šiki. Od predvidenih 40 ur tedenskega učenja se pričakuje 30 ur samoučenja. Kot študenti imamo spodbudo, da smo čim bolj samostojni in neodvisni. Hkrati ni nobene stigme, če česa ne vemo in to na sestankih vprašamo. Drugič, učenje mora biti sprotno. Preprosto ne znese, da bi si puščal za naprej, ker je čtiva preveč. Prav tako je tu »peer pressure« od sošolcev, da vsi v skupini sodelujejo in prispevajo k debati. Tretjič, spodbuja se kritično razmišljanje. Ker je vloga profesorja minimalna, se bolj naučimo dvomiti v vse, kar slišimo od sošolcev. Debate so namenjene reševanju učnih problemov. Od študentov se ne išče reprodukcija faktografije, ampak kritičen pristop, velikokrat pa tudi zmožnost kreativnega razmišljanja in kombiniranje znanja iz več disciplin.

Zdi se mi, da je slovenski univerzitetni sistem obstal v obdobju, ko se je morda nekako shajalo s tem, če so diplomanti dobro poznali neka temeljna znanja iz svojega področja in so potem med opravljanjem poklica pridobili še tiste sposobnosti, ki so jih za svoje delo potrebovali. V dobi prehoda v informacijsko družbo pa bi se morali vprašati, kaj si sedaj želimo od naših diplomantov. Je glavni cilj, da si čim bolj zapomnijo neke naključne podatke, ki se v nekaj sekundah zguglajo? Ali bi rajši to, da so sposobni kritično razmišljati in inovativno reševati nepredvidljive probleme, ki so stalnica na praktično vseh sodobnih delovnih mestih (vsaj tistih, ki od zaposlenih upravičeno terjajo univerzitetno izobrazbo)? Odgovor na to dobimo po mojem že s splošnim nezadovoljstvom glede nekonkurenčnosti družboslovnih faksov. Na eni strani diplomiranci pogosto nimajo občutka, da so se veliko naučili, na drugi delodajalci v družboslovnem kadru – velikokrat upravičeno – ne vidijo zaposljive dodane vrednosti. Temu primerno bi zagovarjal (vsaj postopen) prehod na PBL sistem.

Razpisanih mest je na večini slovenskih družboslovnih faksov verjetno zares preveč. Dolgoročno bolj smiselno glede na razmere na trgu dela se mi zdi, da se vzgaja eliten kader, ki je lahko konkurenčen tudi na mednarodnem trgu, če doma dela ni. Tveganje nizke zaposljivosti ali nezaposljivosti vedno obstaja v družboslovju v mali državi, kot je Slovenija; še posebej na bolj eksotičnih področjih (stil kulturologija). Kako torej povečati konkurenčnost diplomantov? Zagotovo bi se našlo vsaj nekaj študijskih programov, kjer bi bilo smiselno uvesti angleščino kot jezik študija. S tem bi diplomanti postali bolj tržno zanimivi, privabljati bi lahko začeli več mednarodnih študentov kot tudi uglednejših profesorjev, univerza bi pridobila na lestvicah kvalitete … Nekateri programi pa so verjetno res povsem neperspektivni in jih je smiselno le izločiti.

Pomembno se mi zdi tudi vprašanje akreditacije študijskih programov. Če želi povprečna nizozemska univerza izvajati nek študij, mora najprej dokazati strogi mednarodni akreditacijski komisiji, da izpolnjuje predvidene kriterije kvalitete. Sumim, da je to preverjanje v Sloveniji, sploh pa za družboslovne programe, tako ostro. Od praktično vsakega bivšega sošolca poslušam zgodbe o predavateljih, ki bi jim precej koristilo, če bi imeli nad sabo dekane in rektorje, ki bi imeli resno (finančno) motivacijo za to, da se profesorji držijo za jajca, saj bi se zanič programi sicer hitro ukinili. Hkrati bi lahko uvedli več spodbud za študente, da vzamejo študij bolj resno – tako pozitivnih kot negativnih. Moj faks recimo vpleta inovativne pedagoške tehnike, kot so kvizi Kahoot. Razred študentov (tudi cela dvorana!) preko mobitelov tekmuje v kvizih, ki preverjajo razumevanje teme, na projekciji pa se izpisuje, kdo je najboljši … Brez skrbi, da popestri sestanek/predavanje! Po drugi strani obstajajo finančne kazni za študente, ki opustijo študij in morajo zatem recimo vračati prejete štipendije in subvencije – celo za javni prevoz se doplača polna cena.

Naj si bo to za ta prispevek dovolj. Še nekaj problematik bi se dalo nasloviti, a naj ostanejo za prihodnjič ali pa za koga drugega. Velja omeniti poudarjanje vloge študijskih praks, skrajševanje trajanja razvlečenih programov in uvedbo krajših, praktično usmerjenih magistrskih programov za tiste študente, ki se ne vidijo v akademskih vodah. Zaenkrat pa ne pozabite »razturat« v čemurkoli, kar že študirate, pa četudi v antropologiji!

Do naslednjič,

Uredništvo Zvitice

Vir: http://klub-kbs.si
Klub belokranjskih študentov

Klub belokranjskih študentov

KBŠ

klub-kbs.si

Odkrijte Belo krajino
Spletna stran uporablja piškotke za izboljšanje uporabniške izkušnje in statistiko obiska. Več o piškotkih si lahko preberete tukaj