Kolumna o dedkovih naukih

Od svojega dedka sem se naučila dva najpreprostejša, a, če sta v pravi meri implicirana, najpomembnejša življenjska vodila. Skoraj v vsaki težavni situaciji se spomnim njegovih besed, prežetih s t.i. kmečko pametjo. Glede na to, da sem ob njegovih naukih imela nekaj več kot deset let, so mi te besede sedle v srce šele nekaj časa kasneje.

Prvi od naukov se glasi: »Manj je več.« Z vpogledom v te besede se mi je odprl nov svet verjetno šele slabo desetletje po tem, ko sem jih prvič slišala.

Bolj preprosto kot je, večjo moč ima. Preprostost je mogočna. Je naravna in lahka. Eden izmed največjih paradoksov, ki sem jih izkusila v težkih trenutkih je, da moraš vsak še tako na videz preprost nauk izkusiti v eni izmed najtežjih življenjskih situacij. Kaj je tu trik? Že v naši družbi, visoko razviti in napredni, se opazi ta težnja k naravnemu. Vedno, ko skušamo razumeti človekovo, družbeno ali civilizacijsko ravnanje, se nezavedno vrnemo v preteklost, v primerjavo z živalskim svetom in k prvinskim nagonom. Ti so preprosti. Želimo si, da bi bili siti, varni, ljubljeni in potešeni. In za to smo pripravljeni narediti karkoli. Z začetkom formuliranja naprednih družb se je kompleksnost povečala. Zdaj je namesto nagona motiv, ki ni nujno preprost. Ne glede na to pa se v vrhu razvitosti vračamo k prvinskemu. To je razvidno že samo v pridelovanju hrane. Na voljo so nam tisoč in eni izumi, naprave in olajšave, a v zadnjih letih se je pomen zemlje povečal. Kmetijstvo je postalo pomembno, zdaj je bogat človek, ki ima zemljo, ne pa stolpnico v središču metropole. »Manj je več.« Ta nasvet se lahko uporabi v vsaki okoliščini. Nikoli ne zgrešiš s preprosto črno obleko. Ne moreš obžalovati svojih besed, če rečeš previdneje to, kar misliš. Če skušaš v vsaki kočljivi situaciji zmanjšati intenzivnost svojih občutij, lahko pametneje ravnaš. »Simplicity is the ultimate sophistication.« oz. moj prevod »Preprostost je vrhunska prefinjenost.« avtorja Leonarda da Vincija je še en dokaz, da je manj več. Ne moreš izgubiti, če le to pravilno vneseš v svoj vsakdan.

Za to, da sem končno uvidela pomen dedkovih besed, sem se velikokrat morala 'opeči'. Najbolj je to bilo vidno v najstniških letih, ko sem zaradi odraščanja imela v sebi veliko občutkov, ki jih nisem v resnici razumela (kot v resnici vsak otrok pred vstopom v odraslost). Če se stvari niso odvijale, kakor sem si zamislila, sem se razjezila. In velikokrat je moja impulzivna reakcija vplivala na izid situacije in na odnose z ljudmi. Ko sem se končno spomnila besed svoje modre sove (beri dedka), sem skušala to upoštevati. Ko mi nekaj ni bilo prav, nisem reagirala z nesramnimi besedami, ampak sem se skušala zadržati. Vsakič sem skušala manj stvari izliti, manj negative oddati. Rezultati so bili čudoviti. Če se človek preveč oklepa svojega notranjega sveta, ne da priložnosti lastnemu razvoju. Če se zadržimo, preden izustimo kaj grdega ali zlega, mogoče vidimo, da situacija sploh ni naperjena proti nam, kakor se zdi na začetku. Zmeraj zadrži kaj zase, to velja tako za skrivnosti kot za lastne cilje in načrte zaradi razlogov, ki jih že vsi dobro poznamo. Več molčiš, večji vtis na ljudi narediš. Manj je več.

Drugi dedkov nauk, ki mi je – odkar sem ga začenjala razumeti – spremenil pogled na svet, je 'zmeraj bodi boljša'. In s tem je mislil predvsem na moj odnos. Bodi boljša do ljudi, ki ti želijo slabo. Ne spuščaj se v nižine opravljivcev, zamerljivcev, jeznih in zlobnih ljudi. Če ti nekdo želi slabo, ne želi njemu enako. Bodi boljša in mu želi dobro. Če te nekdo izda, če te nekdo opravlja, ne delaj tega tudi ti. Pokaži svojo dobro vzgojo in manire, ki ne bodo dopustile, da bi se spustila pod nivo dame. Ta nasvet, ki ga človek lahko dobro razume šele po odhodu iz srednje šole, sega v večje globine razumevanja ljudi kot se zdi. Ko sem ugotovila ta čudežni trik, se mi je zdelo, kot da sem ugotovila smisel življenja.

To sem pa sicer v praksi izkusila že pred najstniškimi leti. S svojo sestrično sva se v hiši najinih starih staršev velikokrat na smrt (ko si star 10 let, se ti zdi, da je vsak kreg večen) spričkali. Kričali sva druga na drugo in si nastavljali razno razne pasti po hiši. Ko naju je imel dedek že vrh glave z najinimi norčijami, mi je rekel, naj bom boljša od nje in naj se ne spuščam v prepire, 'vojne' in trmoglavljenje, ampak da naj bom prijazna do nje in da bo to naredilo veliko spremembo. Verjetno zaradi radovednosti in zaradi nezgovornosti mojega dedka, sem se odločila, da to teorijo preverim. Šla sem do sestrične in ji rekla, da ima lepe lase. Motrila me je in razmišljala, kakšen je to zdaj trik. A ko sem se obrnila in odšla, je ona ostala brez besed in z odprtimi usti. Vsekakor pa nisem čudežen otrok in sem to razumela šele veliko kasneje. 'Seveda!', sem si rekla, 'zdaj mi je jasno.' Človek se boljše počuti v svoji lastni koži, ko si ne dovoli, da bi ga toksičnost povlekla vase.

Hvala, stari oče, hvala, modra sova, hvala za pomoč pri razumevanju življenja ob nenehnem kaosu.

Avtorica: Maša Kuzma