Kompleks Petra Pana

Je vsem otrokom namenjeno, da so tako zmedeni? Nenadoma porinjeni na pot odraslosti, progo odgovornosti. Brez učbenikov in priročnikov, ki bi nas usmerjali in potrjevali teorije, ki so zapisane v njih.

Kar naenkrat smo postavljeni pred vrata tega ogromnega sveta, kar naenkrat prisiljeni sprejemati odločitve, ki bodo narekovale preostanek naših življenj. Morali bi se izoblikovati v figuro vzornosti in samostojnosti, a hkrati nimamo dovolj izkušenj, da bi izrazili svoje mnenje – vsaj v svetu tistih, ki odločajo, ne. Z vsemi močmi se trudimo, da bi obvladali dereč tok življenja, radi bi postavili stvari na pravo mesto, odpravili nevšečnosti. Med vsemi moralnimi in odraščajočimi odgovornostmi, kot so pravila lepega obnašanja, bontona in kulture, moramo poiskati še ustrezno izobraževanje oz. poklic, ki ne bo po godu le nam, temveč tudi našim staršem, starim staršem in nenazadnje tudi sosedom (le kaj bodo drugi rekli?!).

Kdor ni sprejet v družbi, je v veliki zagati. Toda kdor noče biti sprejet v družbi, ki temelji na lažeh in manipulaciji, kjer te vsi skušajo preobraziti v človeka, kakršen nočeš postati, je veliko večja zagata. Vse je lepo in prav, ko si ločen in se na vse pretege trudiš, da bi se vklopil v družbo odraslih. Težava nastopi, ko prenehaš skrbeti o tem, kaj bodo menili drugi. Neprijetnost nastane, ko začneš vlagati v svojo lastno rast. Ko je tvoj glavni cilj nabiranje znanja in odkrivanje svoje duše – takrat, dragi moj, postaneš sporen. Nočejo te videti uspešnega ali zadovoljnega. Še najmanj pa srečnega. Želijo, da bi nenehno stremel za nečim večjim, nedosegljivim, medtem ko se primerjaš z drugimi, ko se pritožuješ, kako je tvoje življenje težko in nergaš iz dneva v dan vse bolj. V nos bi jim šlo, če bi videli, da ti je mar zgolj za tvoje dobro počutje, za dobro narave in vesolja. Obsojali bi trenutek, ko bi začel razmišljati s svojo lastno glavo in goreče zagovarjal svoja stališča. Toda povprečen državljan pač mora biti miren in ustaljen, brez kakršnihkoli odvečnih misli, ki bi ga lahko pripravile do dejanskega razmišljanja. Prav bi jim bilo, če bi se postaral v nezadovoljnega nergača, ki okoli sebe več ne vidi cvetlic.

A vsega je preveč, nihče nam ni povedal, da je svet odraslosti, ki smo ga tako željno čakali, pravzaprav ena velika zmeda. Obljubljali so nam, da bomo našli sami sebe, ko odrastemo, da bomo vedeli, kaj si želimo in kaj je naše poslanstvo. Da bomo vedeli, na katero pot se moramo podati, da bomo razlikovali dobro od slabega in se razvili v samostojne odločne, zdrave in predvsem – pazite tole – srečne ljudi.

A vse to je laž. Življenje je le iluzija odgovornosti. Še vedno smo izgubljeni, le naše laži postajajo prepričljivejše. Ne najdemo smisla življenja, le sprijaznemo se z vrinjeno rutino in se pretvarjamo, da je to 'tisto pravo odraslo življenje'.

Zato pa ti, mali upornik, kjerkoli že si, nadaljuj s svojim uporništvom. Ne jemlji si k srcu, kaj si družba misli. Ponavljam: ne obremenjuj se z ljudmi, njihovimi komentarji ali obsojanjem. In ne dovoli, da bi čas zabrisal tvoje goreče uporništvo.

Izogibaj se opravljanju in zapletanju v plitke pogovore, ki ne vodijo nikamor. Vlagaj vase, v svojo dušo in možgane, nadgrajuj se in razvij osebnost, ki bo tako žareča in neodvisna, da bodo vsi, ki so te hoteli videti poraženega, presenečeni nad tvojo sposobnostjo. Zaupam vate. Vse, kar moraš sedaj narediti, je, da rasteš.

Ne vem za vas, a jaz nočem pretvarjanja. Ostala bom otrok. Tako je lažje.

“The moment you doubt whether you can fly, you cease for ever to be able to do it.”
― J. M. Barrie, Peter Pan

Avtorica: Maša Kuzma

Do naslednjič,

Uredništvo Zvitice