Konfucijanstvo in konfucianizem – dva različna, vendar podobna pojma

Preden se spustimo v klasifikacije obeh pojmov, začnimo rajši s filozofom, ki ga mnogi smatrajo za najpomembnejšega predstavnika in v nekaterih pogledih tudi začetnika konfucijanskega mišljenja. To je bil Konfucij, živeč med 551 pr. n. št. in 479 pr. n. št. Konfucij je bil rojen v skromnejšo in revnejšo družino, v času razdrtosti in bojevanja na Kitajskem. To je tudi pripomoglo k njegovemu iskanju državne ureditve in načina življenja, ki bi prinesla red in mir. Konfucij sam se nikoli ni smatral za začetnika kakršnega koli gibanja, filozofije ali vere, temveč se je imel za nekakšnega zbiratelja ali razlagalca starih modrosti, za katere je bil sam prepričan, da vodijo do harmonije v državi. S trdim delom in predanostjo se je povzpel do mesta guvernerja rodnega mesta, zatem pa še do mesta pravnega ministra. Kaj kmalu ga je vladar odstavil. Vladar sosednje province je bil namreč ljubosumen, ker je provinca cvetela pod Konfucijem, kar pa mu ni bilo všeč. Konfucij je 13 let preživel v izgnanstvu, medtem pa so se njegovi zvesti učenci povzpenjali v birokratskem svetu, kar mu je proti koncu življenja tudi omogočilo vrnitev v rodno mesto.

Zdaj, ko vemo, kdo je ime za konfucijanstvom, se lahko spustimo v konfucijanstvo samo. Konfucijanstvo temelji na praksi v osebnem življenju in zagovarja konservativno in moralno državno filozofijo. Temeljne vrednote so: človečnost, pravičnost/poštenost, spodobnost, modrost in zvestoba-vdanost. Te krepkosti pa se uresničujejo v odnosih med vladarjem in državnim uslužbencem, očetom in sinom, starejšim in mlajšim bratom, možen in ženo ter prijateljem in prijateljem. Trdnost države same temelji na morali posameznika in osrednji vlogi družine. Vladar lahko vlada ljudstvu zgolj s svojim moralnim zgledom. Ideal Konfucijevega nauka je tako izobražen plemenitnik, modrec. V osnovi je bilo konfucijanstvo namenjeno kot vodilo pri vodstvu in ureditvi države. Ker pa se je vmešavalo v družino in urejevalo tudi odnose znotraj in izven nje ter vključevalo tudi starodavne tradicije kulta prednikov in nasploh narekovalo ljudem kako živeti, večkrat zasledimo napačno klasifikacijo konfucijanstva. Nekateri jo tako označujejo kot religijo, kar pa ne drži. Čeprav konfucijanstvo vsebuje religiozne vidike, je še zmeraj temeljna socialna in politična ideologija starodavne Kitajske.

Do prve prenove oziroma rekonstrukcije konfucijanstva je prišlo ob začetku dinastije Han, leta 206 pr. n. št. Ko je na oblast stopila nova dinastija, se ni spodobilo, da bi obdržala politično ureditev prejšnje oblasti, saj je bivša oblast propadla, kar je seveda pomenilo, da njihova ureditev ni bila ustrezna. Vendar se je konfucijanstvo izkazalo za uporabno. Tako so se le odločili, da ga korenito spremenijo in ga predstavijo kot nekaj čisto novega. Konfucijanstvo je tako prevzelo nekaj karakteristik legalizma. Legalizem je temeljil na absolutni vladavini vladarja in krutih kaznih, ki so služile kot orodje za kontroliranje ljudstva. Za to rekonstrukcijo je bil zaslužen dvorski ideolog Dong Zhongshu. Tako je nastala nova precej absolutistična ideologija, ki je služila kot idejno vezivo nove centralizirane oblasti dinastije Han. V tem je bilo bistvo prve reforme Konfucijevega nauka: izvorno konfucijanstvo se je spremenilo v konfucianizem, novo državno doktrino, ki je poslej služila kot temelj politične oblasti celotne tradicionalne Kitajske.

V tem času so na Kitajskem pod vodstvom Dong Zhongshuja uvedli tudi za konfucianizem značilne državne izpite, ki so bili pogoj za vsako birokratsko službo v državi. Kdor si je želel zagotoviti dobro službo in spoštovanja vredno pozicijo v družbi, se je moral naučiti konfucijanskih klasikov in biti zmožen to znanje reproducirati na izpitu. Tako so konfucijanski klasiki sčasoma postali nič več kot le izpitno gradivo, ki so ga kandidati morali vedeti na pamet, brez dodatka kritičnega razmišljanja in praktične uporabe naučenega.

Če povzamemo, tako konfucijanstvo kot konfucianizem temeljita na starodavnih konfucijanskih klasikih, ki jih je v osnovi zbral in razložil veliki mislec Konfucij. Oba pojma označujeta socialno-politično ideologijo starodavne Kitajske. Razlikujeta pa se v odnosu z okolico, kjer so vidni vplivi legalizma na konfucianizem in predvsem postopen odstop od pomembnosti konfucijanskih klasikov, krivdo za to pa lahko pripišemo sestavi državnih izpitov in uporabi klasikov kot izpitno gradivo.

Za na konec pa še nekaj zanimivosti o moderni ureditvi azijskih družb in vplivu konfucijanstva in konfucianizma na njih. Konfucianizem se je postopoma razširil na korejski polotok in preko njega tudi na Japonsko. V obeh državah je prevzel funkcijo državne ureditve in tudi dandanes lahko v družbi vidimo daljnosežne vplive konfucijanske ureditve. Eden izmed najbolj očitnih vplivov je viden v družinskih odnosih v azijskih državah. Žena mora spoštovati moža in se podrejati njemu, otroci pa morajo nekompromisno poslušati svoje starše in jih spoštovati. Podoben odnos lahko zasledimo tudi izven družine, kjer si starejša oseba v odnosu avtomatsko zasluži neko mero spoštovanja, ali pa v odnosu med šefom in uslužbencem, kjer je tisti, ki je na višji poziciji, avtomatsko bolj spoštovan. Te odnosi so v azijskih državah že tako ponotranjeni, da je res težko najti koga, ki bi vam znal povedati, od kod te navade izvirajo. Konfucijanstvo in konfucianizem sta tako mogoče res imensko utonila v pozabo, vendar sta še vedno zelo prisotna v vseh vidikih vsakdanjega življena.

Avtorica: Pia Zevnik

Do naslednjič,

Uredništvo Zvitice